Igre je konec

Te dni je svet – s slovenskimi tviteraši vred, slavnimi in anonimnimi – obsedla zgodba o gikih, brezimnih davidih, ki so zlomili in ponižali slavnega goljata. S pomočjo Robinhooda, relativno nove, netradicionalne in brezplačne aplikacije za borzno trgovanje, ki ima več kot 13 milijonov članov (v času visokofrekvenčnega borznega trgovanja in izredno nizkih marž je brezplačnost trgovalne platforme ključna), in strategiranja na Redditovem forumu r/WallStreetBets, ki ima tri milijone članov, so začeli sunkovito in silovito napihovati vrednost delnic slabo stoječih, neprofitabilnih, propadajočih ali propadlih korporacij, še posebej korporacije GameStop, verige 5000 trgovin, v katerih prodajajo videoigre in ki so pretežno bazirane v vse bolj anemičnih nakupovalnih središčih (poleg tega pa obstoj teh trgovin vse bolj ogroža downloading). A tudi druge firme – recimo Blockbuster, veriga videotek, ki je že dolgo v stečaju, AMC, mreža multipleksov, ki je zaradi pandemije v hudi krizi, in Koss, ne ravno uspešen proizvajalec slušalk, pa BlackBerry, Bed Bath & Beyond, Express in Tootsie Roll – so nenadoma meteorsko poletele.

No, vsaj njihove delnice. Delnica prikazovalske korporacije AMC je bila pred začetkom operacije GameStop vredna dolar – 14 dni kasneje je njena cena poskočila na 20 dolarjev. Delnica Kossa je bila pred začetkom operacije GameStop vredna dva dolarja – 14 dni kasneje je zrasla na 120 dolarjev. In ja, delnica GameStopa, ki je lani imel strašno izgubo (275 milijonov dolarjev), je bila na začetku letošnjega leta, pred začetkom napihovanja, vredna 15 dolarjev – 14 dni kasneje pa je njena vrednost narasla na 350 dolarjev.

Delnice teh luzerjev so tako napihnili, da so vsi strmeli – kot da so mimo prileteli Maščevalci, saj veste, Iron Man, Stotnik Amerika, Hulk, Thor, Črna vdova, Črni panter, Stotnica Marvel in Spider-Man. Jasno, vsi ti »maščevalci« – mali igralci, neodvisni investitorji, alias »dnevni trgovalci« – so s to robinhoodsko operacijo bajno zaslužili.

Mi pa vemo, da so finančni trgi igre z ničelno vsoto – če na eni strani nekdo veliko dobi, pomeni, da na drugi strani nekdo veliko izgubi. Kdo je izgubil? Logično: izgubili – veliko! bajno! – so tisti borzni špekulanti, finančniki in hedge skladi, ki stavijo na padec vrednosti delnic. Tisti, ki investirajo v propad podjetij. Tisti, ki služijo s padanjem vrednosti – in propadanjem podjetij. Tisti, ki bogatijo z uničevanjem. Tvoja nesreča – moja sreča!

Operacija GameStop je izgledala kot parodija neoliberalnega, financializiranega kapitalizma, saj je pokazala, kako denar v sodobnem finančnem sistemu res nastaja iz niča.

Tokrat so se prijeli za glavo. In pištolo. Kapitalizem jim je eksplodiral v obraz. A tokrat to ni bila le interna zabava, le zabava za insajderje – to je bil happening za vse. Za globalni viralni avditorij. Jordan Belfort, »Volk z Wall Streeta«, je verjetno vzdihnil: zakaj se tega nisem spomnil jaz!

Mašina sodnega dne

Ko je v letih 2007/08 izbruhnila velika finančna kriza, je izbruhnilo tudi gibanje Okupirajmo Wall Street, toda protestniki niso mahali le z Marxom in Žižkom, temveč tudi z Michaelom Lewisom. Ali natančneje: z njegovim bestsellerjem The Big Short – Inside the Doomsday Machine. Po naše: Velika prodaja na kratko – V zakulisju mašine sodnega dne. Lewis je v tej knjigi popisal, kako so nekateri borzni posredniki, lastniki tveganih skladov, analitiki trgov in finančni insajderji ugotovili, da je trg drugorazrednih stanovanjskih hipotek precej na psu, da mu kaže vse slabše in da se bo verjetno sesul, zato so stavili proti njemu. Ko je torej trg propadal, so na borzi z »eksotičnimi« finančnimi instrumenti stavili, da bo propadel. In s tem propadom – s to nesrečo, s to katastrofo – so bajno zaslužili. Finančna kriza je res priložnost.

Ljudje, ki imajo »božji« vpogled v finančni sistem, so torej stavili proti finančnemu sistemu, pa četudi so lahko predvideli, da bo zaradi njihove »velike stave« domove, premoženje, pokojnine in delovna mesta izgubilo na milijone ljudi. Finančni sistem, ki ga skupaj držijo le še lažne ocene bonitetnih agencij (»Če bankam ne bomo dali tega, kar hočejo, bodo šle k bonitetni agenciji Moody’s,« pravi uslužbenka bonitetne agencije Standard & Poor’s), nadrealistična slepota finančnih institucij, patološka vera v sistem in slabe kredite, kolosalna navzkrižja interesov, pravljična dereguliranost, cinični žargon, zunajzemeljski pohlep in kolektivni prezir do demokracije, je postal apokaliptični stroj, Doomsday Machine. Sesutje finančnega sistema pa je postalo ultimativni finančni produkt.

Na finančnem trgu obstajajo instrumenti, tako imenovani kreditni derivati (recimo zamenjava kreditnega tveganja, alias credit default swap), ki omogočajo to obliko investiranja. Tej obliki investiranja v delnice, vrednostne papirje in posle, ki bodo propadli (potonili, stagnirali ipd.), pa pravijo short selling, alias shorting. Prodaja na kratko, alias »skrajšanje«. In to je stava. Špekulacija. Hazardiranje. Ali če hočete: kratkoročno trgovanje z delnicami, ki sploh niso tvoje. Ko nekdo prodaja na kratko, stori tole: delnice si izposodi (iz svojega posredništva), jih proda, stavi, da bo njihova vrednost padla, in ko res pade, jih po precej nižji ceni kupi in vrne ter pobere razliko – dobiček. Michael Burry, nekdanji kirurg, ustanovitelj hedge sklada Scion Capital, je v zamenjave kreditnega tveganja, ki omogočajo prodajo na kratko, investiral milijardo dolarjev. Lahko si mislite, kako vrtoglav je bil izplen.

Ko so ljudje leta 2010 brali Lewisovo knjigo, niso mogli verjeti, da je to res. Vse skupaj je izgledalo nadrealistično. Ko je Adam McKay to knjigo pet let kasneje ekraniziral, je šlo vsem na smeh – Velika poteza, kot so pri nas naslovili ta film, je bila sijajna komedija, toda ne komedija, v kateri je to, kar se dogaja, brez posledic (v komediji imate vedno kak avtomobilski direndaj, ki povzroči orjaško gospodarsko škodo in kaos, že v naslednjem trenutku pa je vse tako, kot da se ni nič zgodilo), temveč komedija, v kateri ima vse, kar se dogaja, povsem strašne in daljnosežne posledice. Na milijone ljudi izgubi domove, premoženje, pokojnine in delovna mesta – življenje. Igralci se v filmu večkrat obrnejo proti kameri, da bi poudarili: to, kar gledate, ni le film! To se je zares zgodilo!

Tisti, ki so levo od Marxa, pravijo, da tovrstno robinhoodstvo ni rešitev problemov, ki tarejo svet. Vsekakor, vem – rešitev je revolucija, ki bo osvobodila delavski razred.

V času velike finančne krize so ljudje zasovražili vse te finančne mastodonte, vse te »volkove z Wall Streeta«, vse te mrhovinarske dediče Gordona Gekka (»Pohlep je dober«), vse te vampirske prerokovalce nesreče, ki prodajajo na kratko in s tem blazno, ekscesno, nesorazmerno bogatijo. In Velika poteza je to sovraštvo do finančne oligarhije legitimirala. Ko so jo ljudje videli, so si rekli: prav imamo – naše sovraštvo je upravičeno! Napihovanje delnic GameStopa in drugih luzerjev izgleda kot odgovor na Veliko potezo – kot njeno nadaljevanje. Ali pa kot maščevanje, če hočete: maščevanje finančnim elitam, ki tako obsceno bogatijo z borznim mešetarjenjem. Maščevanje finančni oligarhiji, ki je finančni sistem naštelala tako, da se vse družbeno bogastvo steka k njej. Maščevanje volkovom, ki prežijo na mala, šibka, nemočna, izgubljena podjetja – in se hranijo z njihovo nesrečo, s stavami na njihov propad.

Parodija neoliberalizma

Tarča trgovalcev, ki so se vključili v to brezhibno koordinirano »napihovalsko« operacijo, so bili prav kratkoročni trgovalci, špekulantski hedge skladi, ki so stavili na to, da bo cena delnic GameStopa padla. Mali trgovalci, mali igralci, tako rekoč statisti so izželi finančne elite – mogočne, masivne hedge sklade. Če staviš, da bo cena delnici nekega podjetja strmo padla, potem pa strmo zraste, zelo, zelo, zelo veliko izgubiš. Delnice moraš odkupiti nazaj in jih vrniti v posredništvo – če njihova cena dramatično zraste, jih tako preplačaš, da se lahko znajdeš na robu bankrota. Če njihova cena eksorbitantno zraste (tako kot GameStopu), jih ne moreš plačati, tako da bankrotiraš.

To je bila mala revolucija. In številni izmed teh, ki so sodelovali pri napihovanju delnic GameStopa in drugih »ničvrednih« podjetij, so na forumih aktivistično poudarjali, da s tem, ko velikim povzročajo izgube, izražajo protest proti neoliberalnemu kapitalizmu, proti zrežiranemu finančnemu sistemu, proti socialni nepravičnosti in ekonomski neenakosti. Emily Stewart (Fox) pravi, da je ta operacija uspela prav zato, ker so delnice GameStopa postale memi – ker so torej predstavljale ne le finančni, ampak tudi socialni in kulturni kapital. In ta »kapital« je postal viralen. Operacija GameStop je izgledala kot parodija neoliberalnega, financializiranega kapitalizma, saj je pokazala, kako denar v sodobnem finančnem sistemu res nastaja iz niča.

Kdo je že borzo in kapitalizem prelevil v kazino? Kdo hazardira in manipulira? Kdo slovi po neodgovornosti?

Ko so hedge skladi, ki so računali na blazne dobičke, doživeli blazne izgube, je bil to za finančno oligarhijo, ki se ji zdijo dobički nekaj avtomatičnega in samoumevnega (nekaj, kar ji »naravno« pripada!), hud in nepričakovan udarec, pravi šok. Odziv je bil pričakovan: hedge skladi in drugi stebri finančne industrije so začeli javkati, ječati, kričati in klicati na pomoč, Robinhood, ki itak živi od tega, da informacije o trgovanju, ki poteka na njegovi platformi, prodaja hedge skladom in drugim zvezdnikom finančne industrije oziroma da trgovanje svojih malih trgovalcev spelje prek institucionalnih posrednikov, ki trgovanje sprocesirajo, in pobere razliko ( ja, tudi Facebook in Twitter in Instagram in Google, kjer smo stalno skupaj, stalno povezani, stalno skonektani, stalno vabljeni, stalno dobrodošli, stalno hiperlinkani, stalno združeni, stalno objeti, stalno pri stvari, prijatelji za vedno, so brezplačni), pa je na svoji platformi ustavil trgovanje z delnicami podjetij GameStop, Blockbuster, AMC, Koss, BlackBerry in Bed Bath & Beyond, katerih delnicam je začela vrednost »čudežno« naraščati.

Kar je bilo več kot ironično: Robinhood, težak 20 milijard in ustanovljen leta 2013 (v času gibanja Okupirajmo Wall Street), se razglaša za platformo, ki je »demokratizirala dostop do finančnih trgov«. Še malo, pa bi se oglaševala: Pri nas je mali človek kralj! Navsezadnje, nove člane privablja tudi tako, da jim daje na voljo brezplačne delnice, s katerimi se lahko potem igrajo – dobivajo, izgubljajo, spet dobivajo in tako dalje. Toda v trenutku, ko so zmagali mali trgovalci, mali, anonimni, prav nič zvezdniški investitorji, je bilo demokracije na finančnih trgih konec. Demokratičnega dostopa do finančnih trgov nenadoma ni bilo več. Nič, še enkrat se je – tokrat na odprti sceni, pred nabito polnimi tribunami, v neposrednem prenosu (okej, v neposrednem streamingu) – potrdilo, da kapitalizem v resnici sploh ne potrebuje demokracije. Da ga torej le moti in ovira. In ja, če je treba, se demokracije znebi – z eno potezo.

Ko začnejo mali izžemati velike, zavlada panika. Čudno, ne – ni pa recimo nobene panike, ko veliki izžemajo male. Ko se družbeno bogastvo steka le k vedno istim. Ko ekonomske raziskave pokažejo, da ima večino svetovnega bogastva v lasti vse manjša peščica ljudi. Ko ekonomske analize kažejo, da je ekonomska neenakost večja kot kadarkoli po II. svetovni vojni. A to, da veliki izžemajo male, ni več nič škandaloznega ali alarmantnega. To izžemanje se stalno, nenehno in neprestano dogaja, zato so se vsi nanj že tudi privadili – to, da male izžemajo veliki, je nekaj tako samoumevnega in naravnega kot zrak, ki ga dihamo, in kot gravitacija, ki nas tišči k tlom. Ko začnejo mali izžemati velike – e, to pa je škandal! To pa je razlog za alarm!

Res nenavadno, kako smo se privadili na razporeditev družbenega bogastva in kruto razredno hierarhijo. Res nenavadno, kako čudovito smo sprejeli ta ekonomski status quo. To je pravi škandal!

Izžemanje malih je dobro!

Nekateri hedge skladi, ki so pretrpeli velike izgube, so začeli klicati na pomoč – in to dobesedno: rešite nas! Hoteli so finančne injekcije, bailoute, zlata padala! Hoteli so, da se njihove izgube socializirajo – da jih torej rešijo z javnim, davkoplačevalskim denarjem. In te injekcije so tudi zelo hitro dobili. Saj veste – da se slučajno ne zruši finančni sistem! Hecno je le to, da malih ljudi, ki zaidejo v finančne težave (ko jih izžamejo veliki!), nikoli ne rešujejo – nobenih bailoutov, nobenih zlatih padal. Zlata padala pa dobijo tvegani skladi, ki se res igračkajo z denarjem, finančnim sistemom in usodo sveta.

Še bolj hecno pa je bilo, ko so začeli nekateri magnati, lastniki in menedžerji razvpitih hedge skladov, razlagati, da so mali, neodvisni, anonimni trgovalci (»navadni nihilisti,« kot so jih označili), ki so sodelovali v operaciji GameStop (iskreno rečeno, pri tej operaciji so sodelovali tudi nekateri hedge skladi, recimo BlackRock, ki mu je »daljšanje« GameStopa, v katerem ima nekakšno svetovalno pozicijo Michael Burry, direktor hedge sklada Scion, ki ga je v Veliki potezi igral Christian Bale, menda vrglo milijarde), v resnici le navadni paraziti, le navadne pijavke, le navadne lenobe, ki zdaj v pandemski krizi ždijo doma in poležavajo na kavču – in ker nimajo kaj početi, trgujejo z delnicami. Vau: ker trgujejo z delnicami, so paraziti! Tem lastnikom hedge skladov, ki bogatijo s tem, da delnicam podjetij zbijajo vrednost, bi lahko odvrnili le: glej, no, kdo se oglaša!? Mar jih ni prav velika finančna kriza, ki je izžela mnoge, razkrinkala kot parazite? In zdaj oni za parazite razglašajo tiste, ki so jih izželi? Res zelo hecno.

Nič manj hecno: vsi ti stebri finančne industrije se imajo za prave, avtentične kapitaliste, zato druge ljudi nenehno pozivajo: »Hej, glejte nas, bodite kot mi, postanite kapitalisti!« In vsi tisti mali robinhoodski igralci, »amaterji«, ki so se vključili v operacijo GameStop, so postali natanko to: kapitalisti! Kar je problem: v hipu, ko hočejo vsi ljudje postati kapitalisti (in hej, mar niso ti robinhoodi izkazali vseh tako slavljenih kapitalističnih vrlin – podjetnosti, individualizma, vztrajnosti, poguma in kompetitivnosti?), finančne elite zaprejo vrata – kapitalizem je njihovo igrišče, njihova posest. Ne pozabite: 10 odstotkov Američanov ima v lasti 80 odstotkov delnic (povprečna plača se je v zadnjih desetih letih zvišala le za pičlih 10 odstotkov, realna minimalna plača pa je celo stagnirala). In ta elitni krog se vse bolj oži. Nič čudnega – krize so vedno dobre prav za finančne elite, ki so bajno profitirale leta 2000 z dotcomsko krizo, leta 2008 z veliko finančno krizo in lani s pandemsko krizo.

Drugi pa nimajo vstopa. Tiste, ki hočejo vstopiti »na silo« (kot mali igralci, ki so sodelovali v operaciji GameStop), vedno takoj razglasijo za nihiliste, anarhiste, komuniste. Hedge skladi in ostali stebri finančne industrije lahko počnejo, kar hočejo – ja, lahko uživajo svobodo. Mali, neodvisni investitorji pa niso tako svobodni. Au contraire – svobodo izgubijo v trenutku, ko se pregrešijo zoper velike. Izbrišejo jih. V tem primeru se je tudi le še enkrat potrdilo, da je prosti trg res le mit.

Že kar komično je bilo gledati finančne elite, ki so terjale vrnitev k redu. K redu? Kako si same predstavljajo red, je na dlani – kot svet, v katerem se večina otepa z revščino, negotovostjo, prekarnostjo, brezposelnostjo, trpljenjem, odrinjenostjo, izključenostjo, razlaščenostjo, zatiranostjo, deklasiranostjo. To je red.

Velika finančna kriza je ta red diskreditirala, a je preživel – še vedno je tu. Velika finančna kriza je diskreditirala tudi mit o prostem trgu, a je preživel. Diskreditirala je neoliberalno logiko kapitalizma, ki povečuje ekonomsko neenakost, a je preživela. Diskreditirala je izžemanje malih, a je preživelo.

Ko nemogoče postane mogoče

Za salve smeha pa so – vsaj pri meni – poskrbeli lastniki in menedžerji hedge skladov, ko so začeli na pomoč klicati regulatorje: kje so regulatorji? Zakaj ne ukrepajo? Zakaj pustijo, da se dogajajo takšne reči? Ti mali trgovalci bodo uničili trg in ustvarili kaos! Ob tem ste lahko odvrnili le: kakšni regulatorji? Kje pa so regulatorji sicer – bi bila sploh mogoča takšna koncentracija kapitala in bogastva, če bi regulatorji opravljali svoje delo in res regulirali? In kje so bili regulatorji pred 15 leti, ko so nastajali finančni baloni in ko so nastajali »eksotični« finančni produkti, ki jih ni bilo mogoče regulirati, ker jih preprosto ni nihče razumel? Ali bolje rečeno: regulatorji so dopustili »eksotične« finančne produkte, ki so bili ustvarjeni prav zato, da jih ne bi bilo mogoče regulirati! Bonitetne agencije so jim dale najvišje ocene – naslednji dan se je izkazalo, da so ničvredni, čisti džank.

Sploh pa – zakaj so na pomoč klicali regulatorje? In zakaj so od Robinhooda in podobnih trgovalskih platform (TD Ameritrade, Charles Schwab, E-Trade) terjali, da ustavijo trgovanje z delnicami »napadenih« podjetij? Saj se bo trg samokorigiral – ne? Saj ga bo uredila njegova nevidna roka – ne? Saj je božanski mehanizem – ne?

V resnici se je zgodilo nekaj še hujšega: ko je Robinhood ustavil trgovanje s temi delnicami, so ga uporabniki zasuli z negativnimi ocenami, z enicami, vrli Google, prijatelj malih ljudi, pa je kmalu zatem vso to množico enic odstranil, tako da je imel Robinhood spet oceno skoraj pet. Voilà – kartelni dogovor! Prosti trg – nehajte. Elite vedno zaščitijo svoje interese – v škodo večine. Tu se je tudi videlo, na čigavi strani so vse te čudovite, populistične, ljudske platforme – na strani korporacij in finančnih elit, ne pa ljudstva. Na strani finančnega sistema, velike tovarne za ekstremno poglabljanje ekonomske neenakosti – in posledično jeze, resentimenta, populizma, polarizacije in fašizacije družbe.

Kdo je izgubil? Logično: izgubili – veliko! bajno! – so tisti borzni špekulanti, finančniki in hedge skladi, ki stavijo na padec vrednosti delnic.

Rekli so: robinhoodi bodo ustvarili balon! Jaz pravim: ne, robinhoodi si bodo lahko poplačali šolnine, zdravstveno zavarovanje, kredite, hipoteke. Rekli so: to bo jeba! Jaz pravim: ne, prišlo je do manjše, a dobrodošle prerazporeditve družbenega bogastva. Sploh pa: to bo jeba? Mar ni vedno? Rekli so: ti robinhoodi niso pravi investitorji! Kateri pa so pravi? Ne pozabite: vse te male, »amaterske«, robinhoodske igralce so obsodili, da hazardirajo, da nimajo pojma, kaj počnejo, da manipulirajo, da borzno trgovanje in investiranje spreminjajo v igro, da so povsem neodgovorni, da so nevarni in da rušijo zaupanje v finančne trge. Kdo pa je borzo in kapitalizem prelevil v kazino? Kdo hazardira in manipulira? Kdo slovi po neodgovornosti? Kdo ruši zaupanje v finančne trge? Oh, kdo – natanko hedge skladi in podobni stebri finančne industrije, ki so že davno tako izgubili stik z realnostjo, da mirno in brezčutno – podobno kot upravljavci dronov, z varne smrtonosne distance – stavijo na propad podjetij, delavcev in življenj.

Tisti, ki so levo od Marxa, pravijo, da tovrstno robinhoodstvo ni rešitev problemov, ki tarejo svet. Vsekakor, vem – rešitev je revolucija, ki bo osvobodila delavski razred. Rešitev je demokratizacija produkcije in distribucije. Rešitev je solidarizacija družbe. In tako dalje. Toda preden se vse to zgodi, je dobro vedeti in videti, da je sistem, ki ljudi razlašča, izključuje in polarizira, ranljiv in zlomljiv. In seveda: preden se vse to zgodi, je dobro doseči tudi kakšno etapno zmago. Za motivacijo. Da vidimo, kaj vse je mogoče.