Koristnost nekoristnega v času epidemije

Ko sem nekaj dni pred rokom za oddajo v tole pisanje vnašal še zadnje popravke, je v šolskem prostoru spet završalo. Vlada ni dala soglasja k razpisu za vpis v prihodnje študijsko leto oziroma si je vzela predvidoma še sedem dni za strateški posvet pristojnega odbora, saj gre vendarle za prihodnost slovenskega naroda. Izbrisal sem celotno besedilo, ki je nastajalo približno toliko časa, kolikor ga za pripravo strateških usmeritev na področjih trga dela in visokega šolstva potrebuje naše poglavarstvo, osramočen, ker je v sedmih dneh nastalo le slabih 20 tisoč znakov na temo strpnosti, svobode in koristnosti upanja in ne bistveno usodnejši dokument, pa ponižan, ker v tem slabem letu epidemije še vedno nisem sposoben razumeti vse globine in simbolike števila sedem … Števila dni, potrebnih za božje stvarjenje sveta, števila smrtnih grehov pa sedemdnevnih incidenc in odlokov, da o novih standardih učinkovitosti vladarjev niti ne izgubljam besed. Namreč tistih, ko ena sama rimska depeša v manj kot sedmih dneh iz že tako potrganih jader stare barke slovenske kulture odpihne še zadnjo sapico, ki je v stoletjih pred tem našemu narodu dala preživeti čase bojev za boga, cesarja, domovino, čase, ki so boga, cesarja zamenjali z maršalom, čase, ki so nam utrli pot do osamosvojitve … Nedavno je gospa trčila ob tvitajoče čeri, kjer zdaj, upajoč na spravo, klavrno čaka reš(utop)itve in v svet vedno tišje hlipa zlajnana, osovražena gesla polpretekle zgodovine Kultura in prosveta, to naša bo osveta.

V predgovoru h katalogu 16. študijske razstave likovnih del naših dijakov, ki je lani spomladi potekala v spletni obliki, so mladi likovniki skozi prizmo umetnosti javnosti postavili izzivalno vprašanje: »Bomo v prihodnosti nosili maske ali pa bo človeštvo pandemija prisilila, da jih sname, ali pa nosi takšne, da se ljudje za njimi ne bomo skrivali drug pred drugim?« V sedmem stavku uvodnika pa so pomenljivo zapisali: »Mnogi jih niso sneli niti sami pred sabo, zato so sčasoma izgubili svoj pravi obraz.« Kratek razmislek o naši zgodovini razkrije, da trditev in vprašanje nista nova. A da odgovore (še kar) iščemo oziroma iskanje udobno prepuščamo drugim. Tistim, za katere mislimo, da so poklicani k iskanju odgovorov, in jih kot take (iz)volimo na toliko in toliko časa z večnim negodovanjem (ki se je v tem epidemičnem letu izza debaterskih šankov preselilo za štiri stene, na martinovanje in koline …), ker odgovorov (še kar) niso našli. V času korone jih kličemo k odgovornosti za prav te maske različnih tipov, za katere (še kar) ne vemo, ali sodijo gor ali dol in ali bo zaradi njih v prihodnjem valu potreben kak ventilator manj. Pa nam voljeni odločevalci pravijo, naj počakamo, ker je zdaj najpomembnejše gospodarstvo. In se odrekamo, molčimo, mižimo, da ga le rešimo. Ker ko ga bomo rešili, bo znova čas za iskanje tistih drugih odgovorov. Po slabem letu zapor teh in onih vrst so nam dali jasno vedeti, da brez gospodarstva ni kulture in prosvete. Na nekoristno vprašanje, ali je gospodarstvo sploh mogoče brez obeh, pa bomo odgovore iskali po tem, ko bo Umar sporočil, da se je krivulja gospodarske rasti ponovno obrnila navzgor.

Voljeni odločevalci pravijo, naj počakamo, ker je zdaj najpomembnejše gospodarstvo. In se odrekamo, molčimo, mižimo, da ga le rešimo.

Italijanski filozof Nuccio Ordine je pred dobrimi sedmimi leti objavil zanimiv manifest Koristnost nekoristnega, v katerem se na podlagi pronicljivih filozofsko-literarnih referenc posveča »koristni nekoristnosti« literature in kulture, šolstva, ki šole vedno bolj spreminja v podjetja, učence, dijake in študente pa v stranke, obsedenosti z lastnino in kultu koristnosti, ki siromašita duha in uničujeta človeško dostojanstvo, ljubezen in resnico. S to besedno zvezo smo na naši šoli naslovili cikel humanističnih predavanj in delavnic, kamor vsak mesec (tudi v času dela na daljavo) vabimo najrazličnejše (ne)koristne goste z željo, da svoj um osvobajamo enoumja; od Andraža Terška do Ksenije Benedetti in patra Gržana, da bo jasen v teh časih tako zelo pomemben ideološki okvir ... Ordine pravi, da je tisti, ki verjame v (lastno) absolutno resnico, pogubljen, saj jo takoj začne vsiljevati drugim. Dogmatizem pa prinaša nestrpnost na vsakem področju znanja in obenem pomeni zanikanje vsakršnega iskanja resnice, ki mora vedno temeljiti na dvomu. V tem epidemičnem letu, ko smo se tudi v našem podalpskem raju razpočili od dvomov in prelevili v izrazito koristne strokovnjake za vsa mogoča področja na čelu z epidemiologijo, smo v tem (krasnem) novem svetu dali znanju, izobraževanju in znanosti povsem novo dimenzijo ter postavili katastrofalno nizke standarde za to, kdo je kdo (npr. minister za zdravje, šolstvo …), in čigave so kakšne (ne)pristojnosti oziroma (ne)odgovornosti (npr. vladnega govorca, premiera, ministrskega zbora, starša, učitelja, dijaka, ravnatelja …). Ob tej priložnosti se velja spomniti referenc dveh literarnih sodobnikov – Gautiera (ki ga citira tudi Ordine), utemeljitelja larpurlartizma kot osvoboditve vseh zunanjih vezi v umetnosti, ki naj bo podrejena samo želji po čisti lepoti, in našega Prešerna, s čigar dnevom smrti bomo čez nekaj dni vsaj za dan ali sedem dni (pa upam, da ne zadnjič …) spet poskušali navedene prepričevati o (ne)koristnosti kulture. Gautier ugotavlja, da je koristnost relativna; kar je koristno za enega, ni koristno za drugega: »Vi ste čevljar, jaz pesnik. Zame je koristno, če se mi prvi verz rima z drugim.« Naš Prešeren pa se mu pridružuje s tisto o K(k)opitarju.

Naj k zapisanemu dodam še razmislek o odnosih in komunikaciji … Ker sem diplomant nekoristne študijske smeri (glasba) in trenutno nekoristen državljan, učitelj, ravnatelj, starš, me na zgledni ravni oboje neizmerno skrbi zlasti v povezavi z mladimi generacijami – našimi bodočimi odločevalci, nosilci javnih funkcij in številnih družbenih vlog. Ali učitelji, mentorji in starši sploh znamo (zmoremo?) obupne zglede iz trenutnega javnega prostora spreminjati v poučno šolo življenja? Kajti če bo čez nekaj let glavno komunikacijsko orodje zdaj šolajoče se mladine twitter (oziroma tik-tok ali kaj podobnega), zgled pa dogmatično komuniciranje aktualne politike (pa ne govorim le o vladi!), neargumentirana diskreditacija in diskvalifikacija kot duhovna omika, potem se naši družbi slabo piše. Za primer naj navedem le »semaforje« odpiranja dejavnosti in sedemdnevne izjeme izjem, ki so posledica popuščanja »koristnim« lobijem, neuglašenosti med stroko/znanostjo (pri kateri nočemo( jo) razumeti, da mora biti pluralna, saj je vendarle dvom tisto, kar jo opredeljuje) in odločevalci. Pri tem naj sarkastično pripomnim, da sem vseeno zadovoljen, ker se oblast na tak način ne igra s cestnoprometnimi predpisi, saj bi sicer že tako slabe koronske črne kronike bile še bistveno bolj temne.

Ali učitelji, mentorji in starši sploh znamo (zmoremo?) obupne zglede iz trenutnega javnega prostora spreminjati v poučno šolo življenja?

Ljudje smo socialna bitja in medsebojna razdalja je nekaj, kar ni v naši naravi. Takšne prepovedi bi potrebovale veliko več pozornosti in razumevanja, ki ju v komunikaciji odločevalcev preprosto ni oziroma sta izrazito topoumna, kot je primer retoričnega vprašanja ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake (!) možnosti: »Kdaj, če ne zdaj, lahko vsak dan v miru zajtrkujete s svojo družino?« (???) V nedavni anketi, ki smo jo opravili med dijaki, nam ti sicer sporočajo, da ukrepe (razdalja, maske, prepoved druženja) spoštujejo, a v njih ne vidijo smisla, razen tega, da bo upoštevanje mogoče pomenilo skorajšnjo vrnitev v šole. Ker pa je ta odločitev vezana na vsakih sedem dni in ker naša ministrica govori vse in nič hkrati, pač glede na čas dneva in aktualno premiersko vremensko napoved, v šolah potrebujemo visoko stopnjo energije in razumevanja, da skušamo obdržati pozornost mladih, ki so po tem slabem letu (tako kot mi) predvsem upravičeno naveličani. Tu moram poudariti pomembno vlogo razrednikov in svetovalnih služb pa tistih učiteljev, ki svoje delo zelo občuteno nadgrajujejo še s terapevtskim. Brez izdatnega angažiranja mnogih in razumevanja, da je biti učitelj poslanstvo in ne le služba, zadeva ne bi delovala. Četudi se zdi nekoristno, se bo trud vseh vpletenih šolnikov vendarle izplačal, saj zaradi njih delo na daljavo ne zajema le posredovanja, preverjanja in ocenjevanja formalnih vsebin, ampak z različnimi povezovalnimi akcijami, projekti, spletnim druženjem in medgeneracijskim dialogom neguje tudi neformalne stike ter vedno bolj zbuja aktivno državljanstvo, ki nam ga je pred tem uspelo s polnimi usti marginalizirati in celo kriminalizirati, hkrati pa zagotavlja socialno bližino in gradi skupnost, ki je neizmernega pomena za oblikovanje identitete mladostnikov, pa tudi za celovit poklicni in osebnostni razvoj učiteljev. Naložba in vera v kakovostno (spo)razumevanje, ki ni dar, dan v našo zibko od rojenic, ampak veščina, ki se je moramo nenehno učiti, je trenutno nekaj najboljšega, kar moramo ohraniti, saj bomo le tako lahko vsi skupaj storili več za bolj razumevajoč, strpnejši, prijaznejši in bolj brezmejen svet …

Drugo, kjer se počutim osebno nagovorjenega kot prosvetar, pa je obupno visoka stopnja nezaupanja v moje in naše delo, ki jo doživljamo skozi omenjeni komunikacijski kaos oziroma odsotnost neposredne komunikacije (takšne, ki daje posamezniku priznanje in spoštovanje), saj sporočila, ki bi morala biti namenjena neposredno nam, dobivamo prek posrednikov ali pa z že opremljenimi interpretacijami iz medijev (tem smo sicer zelo hvaležni, saj brez njih veliko informacij sploh ne bi imeli, pa tudi, ker bi brez dejavne vloge nekaterih novinark in novinarjev v različne protikoronske zakonske pakete prišlo še več za šolstvo škodljivih določb).

Sedmi dan, ko sem (podobno kot vlada razpis za vpis) z enim mahom izbrisal pisanje o strpnosti, svobodi in (ne)koristnosti upanja za slovensko šolstvo in o njem, je moj e-nabiralnik obogatilo sporočilo enega izmed staršev naših bodočih odločevalcev. Takšnih sporočil je zdaj več kot nekoč, kajti šolniki se tudi od daleč trudimo vzdrževati stike, (večinoma) dostojno komunicirati in biti boj za socialno bližino tudi z rabo dobre stare romantične e-pošte, ki omogoča sporočila, daljša od čivkajočih 280 znakov. Potem ko staršem in dijakom vsak teden odpošljem »koronske novice«, ki povzemajo bistvene informacije, dogajanje, skušajo (po)hvaliti, razmišljati in spodbujati, z radovednostjo spremljam (ne)odzive nanje. Na več kot 2805 poslanih sporočil vsakih sedem dni povprečno (in zelo zanimivo!) prejmem sedem odgovorov. Od teh je eden, katerega avtor/-ica se zaveda pomena dobre komunikacije – vsebuje pozdrav in slovo, argumentirano jedro in ne glede na morebitno kritiko, mogoče še kakšno za(po) hvalo, prijazno besedo … Šest je drugačnih in to omenjeno (poslala ga je mama, šolnica) v maniri predprejšnjega premiera piše o tem, da učitelji zgolj »jamramo«, ne iščemo rešitev, se uklanjamo, nič ne storimo, pri tem pa smo še neživljenjski in nepravični zaradi nekaznovanja nepoštenih načinov pridobivanja ocen …

Pomembno dejstvo je, da šole nismo civilne iniciative, ki bi nas družili parcialni interesi in ustavne presoje.

Osebno menim, da se sicer (še) nismo z ničimer sprijaznili, smo pa pri izražanju mnenj zelo konkretni in izrazito nekoristni. Vse poskušamo podkrepiti z argumenti, iščemo sogovornike in razpravo, podpiramo pluralnost stroke, iščemo rešitve v dialogu z vsemi deležniki. Vse to, kar (upravičeno?) pogrešamo v preostali javnosti (tudi med starši) in pri odločevalcih, ki jim sicer ažurno in neposredno prenašamo informacije »s terena«, opozarjamo na škodo (pri tem pa tudi na dobre prakse in izzive za prihodnost), postavljamo kupe neodgovorjenih vprašanj, bijemo bitke za spregledane modele (kje za vraga se je na vladni poti epidemije jeseni izgubil model C?), pa proti izenačevanju matur in pavšalnemu akreditiranju študijskih programov, za subvencije za toplo prehrano tudi v času zaprtja šol, za prilagajanje NPZ-jev, ocenjevanja in mature … Trudimo se z razumevanjem in blaženjem posledic (ne le pri naših mladih, ampak tudi pri starših in kolegih) – pa najsi bo to tehnično-administrativna pomoč, učna in psihološka pomoč, svetovanje, topel obrok, varstvo in celo pomoč na domu … Trudimo se za ohranjanje socialne bližine in gradnjo za nas še vedno izjemno pomembne, a v očeh večine že očitno nekoristne skupnosti. Pri težavah, ki jih zaznamo ali o katerih smo obveščeni, se odzovemo takoj in z vsemi razpoložljivimi viri. Pomembno dejstvo pa je, in tega bi bilo treba tudi v javnosti večkrat poudariti, da šole nismo civilne iniciative, ki bi nas družili parcialni interesi in ustavne presoje, ampak največji del vzgojno-izobraževalnega sistema, ki mora zgledno zastopati vse argumentirane interese deležnikov, pa najsi bodo to tisti, ki se želijo takoj vrniti v šolske klopi, in tisti, ki tega ne želijo, tisti, ki bi uvajali najstrožje ukrepe, in tisti, ki v šoli ne želijo nositi obraznih mask, taki, ki bi se testirali vsak dan, in taki, ki se ne bi nikoli, tisti za cepljenje in oni proti … Če šole ne bomo varovale integritete slehernika, mediirale dialoga med pluralnimi pogledi in prevzemale odgovornosti, potem koristimo le tistim, ki s preverjeno mantro »deli in vladaj« marginalizirajo vse, kar ni enoznačno in enoumno. Si pa moramo na tem mestu pošteno priznati, da tudi šolska skupnost znotraj stanovskih organizacij dosega bistveno premajhno stopnjo konsenza, kar je posledica uspešnega učenja, da je koristno, če lastne interese postavljamo pred interese vzajemne prihodnosti naše skupnosti …

Glede »poštenosti« ocenjevanja, uporabe nedovoljenih (digitalnih) pripomočkov pa poudarjam izkrivljen, a hkrati zelo »koristen« družbeni pogled na takšno početje (šola pač odslikava življenje, ki poteka tudi drugod, zlasti pa norme, ki jih uspe v otroka zapisati družini) in ponovno poudarjam pomen vrednostnega učenja, ki je v zadnjih desetletjih opešalo v družinah, šolah in družbi nasploh. Manjka nam stalnega prevpraševanja, ali je to, kar bomo storili res dobro za vse ... Tu mislim zlasti na učitelje oziroma na tiste, ki to ne bi smeli biti, ko najprej pomislijo na vse slabo in na neznanje, vero v dobro in znanje pa so izgubili na poti napačnih poklicnih odločitev in zaradi zaščite sistema, ki je v njih prepoznal uporabnost za to, da se stvari ne spreminjajo, pa na dvoličnost družin, kjer se za fasado omike skriva vsa družbena navlaka. Verjeti velja tudi v biblično referenco za število sedem in tiste grehe, ki nas vedno razčlovečijo, pa tudi to, da šibe nekje že rastejo in enkrat bodo zrastle za vsakega izmed nas. Za resnico, ljubezen in človeško dostojanstvo se je treba in se splača boriti, ampak z močjo argumenta in ne z argumentom moči. Res pa je, da zapisano ni konkretno izmerljivo in še manj ekonomsko upravičeno, se pravi, da je nekoristno. A roko na srce – namen radovednosti je zelo redko uporabnost in Ordine ugotavlja, da je v prostaškem utilitarizmu največja zmota civilizacije; denar in pohlep ubijata duha, ograjujeta meje mišljenja ter zavirata radovednost. »Znanje je bogastvo, ki ga lahko razdajaš, ne da bi obubožal.« Če bi družine, družba in šolski sistem učenje in znanje razumeli tako, potem bi ocena ne bila številka, pridevnik in kreditna točka, ampak vrednota, takisto »nekoristna« kot poštenje …

Nevidni virus je slovenskemu šolstvu nazorno pokazal, da ni v koraku s časom. Da nas je digitalizacija obšla in da bomo morali po tej poti stopiti hitreje. Ne le zaradi epidemij(e), ampak zaradi skrbi za skupnost in dom(ovino). In digitalizacija ni zgolj tehnična oprema, ampak so to tudi nove digitalne tehnologije (IoT, AI, gmota podatkov …), kar v šolstvu pomeni pot iskanja, da v obstoječem načinu in notranjih procesih delovanja povežemo digitalne tehnologije, kulturo in kompetence v neki nov, učinkovitejši organizacijski model, ki bo gradil pluralno skupnost in učitelju omogočil ustvarjanje razmer, v katerih se lahko učimo vsi. Da smo, tako kot pogosto v preteklih mesecih, vsi obenem učenci in učitelji, da razlika v letih ne pomeni nujno razlike v znanju, pomeni pa razliko v izkušnjah, kar daje učitelju mentorsko vlogo, učencu pa možnost, da sledi poti izkušenj in si upa ustvarjati svoje. In ja – za odgovornost gre! Za to, da je učenje vseživljenjski proces, ki se ne konča s formalizacijo neke stopnje izobraževanja.

Ljudje smo socialna bitja in medsebojna razdalja je nekaj, kar ni v naši naravi. Takšne prepovedi bi potrebovale veliko več pozornosti in razumevanja.

Šole nismo digitalizirane in žal tudi ne učeče se organizacije. Sedanje razmere tako pomenijo velik izziv – kako zagotoviti delujoč in funkcionalen sistem, ki bi lahko izpolnjeval osnovna šolska poslanstva (doseganje kurikularnih in vzgojnih ciljev) z rabo digitalnih tehnologij in pri tem ohranjal človeško dostojanstvo, ljubezen in resnico. Izziv pa je tudi ta, da v ospredju digitalnega niso več podatki sami, temveč uporabna vrednost teh. Gre za izjemno priložnost, da spremenimo neko navidezno koristno šolsko paradigmo, da ločimo zrnje od plev in s kritičnim vrednotenjem svojega dosedanjega dela definiramo temeljna, uporabna in aktualna znanja, ki jih lahko nadgrajujemo glede na potrebe mladostnika in časa ter z avtentičnimi nalogami sčasoma (predvsem v sekundarnem in terciarnem izobraževanju) preidemo na usvajanje trajnega znanja na najvišjih taksonomskih stopnjah.

Trinajstega marca 2020 smo si z močno vero, da nam bo skupaj uspelo, sunkovito nadeli maske. Četudi nepripravljeni na nove izzive smo to naredili z namenom, da v osami pomagamo tistim, ki so najbolj ogroženi. Šolniki, učenci, dijaki in starši smo v treh pomladnih mesecih dokazali, da je učenje vseživljenjski proces in znanje temelj, ki ga moramo negovati v nenehnem medgeneracijskem dialogu ne glede na čas in fizično razdaljo med nami. Z iskreno vero v moč komunikacije, vrednote in korektne odnose, ki jih vse od začetka tiste pomladi pogrešamo na semaforizirani strani odločevalcev, v vrtcih in šolah še danes skušamo drug drugega spodbujati, da nam bo uspelo, in se nenehno opominjati, da pri tem ne pozabimo na kulturo in prosveto, ki sta naša osveta za vse ranljive. Za tiste, ki jih je epidemija še posebej izpostavila, skupaj z njimi pa razlike, ki obvladujejo in pogojujejo naš vsakdanjik, a jih je sistem (spet) prezrl. Tistim, za katere je šola pogosto edino zatočišče miru in normalnosti, velja še poseben poklon, da jim z iznajdljivostjo, vero v dobro, premagovanjem lastnih strahov in željo po sodelovanju uspe premagati krute življenjske okoliščine. Poklon velja tudi vsem »nekoristnim« segmentom naše družbe, ki so te razlike opazili in si prizadevajo, da bi jih omilili. Marsikaj je pokazal ta nenavadni čas in prav bi bilo, da večkrat javno in glasno pohvalimo tudi moč sodelovanja in trud ter ne grajamo le napak. Teh je statistično gledano v šolskem prostoru bistveno manj kot dobrega dela. Tudi to bi bil izjemen zgled za naše mlade, ki negativno kritiko v tej čudni realnosti sprejemajo kot »koristen« del svojega življenja ...

Naj v sedmem odstavku simbolno zaključim z nekaj vrsticami izbrisanega besedila, ki ga je na digitalno smetišče pognala jeza samokritike in trenutnega občutka nemoči ob še eni vladni depeši.

Niti dve osebi na svetu si nista popolnoma enaki, zato je strpnost krepost, ki je vedno znova izziv našemu temperamentu, čustvenosti in ozkoglednosti. Ne glede na to, da se vsi zavedamo svoje edinstvenosti, vsakodnevna prizadevanja usmerjamo v to, da bi druge spreminjali po svoji podobi. Nestrpnost, ki se napaja iz strahu in nevednosti, vodi v socialno distanciranje in onemogoča sobivanje. Zato mladim v naši domovini, ki jim je posvečeno bistvo vsakega od prejšnjih odstavkov, na srce in um polagam, da se z vsemi čuti prepustijo koristni nekoristnosti, človeškemu dostojanstvu, ljubezni in resnici, strpnost pa negujejo z znanjem, izdatno količino zdravilnega humorja in z zavedanjem o tem, kako pomembno je spozna(va)ti sebe in druge. Vi niste vojne generacije, ki bi se morale boriti za preživetje, ste zgolj žrtve dolgoletnih anomalij, ideoloških spopadov in obsedenosti s posedovanjem. Ne pustite se zapeljati tistim »sedmim«, ki s svojo pogubno močjo poganjajo to usodno kolo: napuhu, pohlepu, poželenju, jezi, požrešnosti, zavisti in lenobi. Ste generacija, ki ji je virus dal možnost videti bistvo, zato vam želim, da sprejmete to lekcijo življenja in narave – ta nas zelo nazorno uči recepta za preživetje. Želim vam, da jasno, artikulirano in argumentirano izražate svojo voljo, iščete skupne poti, berete klasike v celoti in naredite svoje povzetke daljše od 280 znakov, zaupate znanju, se zavedate pomena skupnosti, kjer ste enako pomembni vi in drugi. Prevzemite odgovornost za svoje misli in dejanja, aktivno sooblikujte ta dragoceni svet, postavite nešteto vprašanj, terjajte odgovore, ne obmolknite, sprejmite spremembe kot stalnice in se varujte pred pogubnim obstankom. Izkoristite ta trenutek, ki po dolgem veku daje preobrazbi prosto pot, da se lahko končno spomnimo, kaj in kdo dejansko smo. Ne ustvarjajte utopij, ampak svet brez osvete, ki uspeha ne bo meril z dobičkom takojšnje finančne kompenzacije, kjer bodo znanstveni dosežki, kultura in umetnost imeli enakopravne državljanske pravice in kjer bo gonilo misli radovednost, ne pa enoumje in uniformiranost.