The Little Things

zadržan +

Serijski morilec.

Joe »Deke« Deacon (Denzel Washington) je bil zvezdniški losangeleški detektiv, a je pred nekaj leti pri lovu na serijskega morilca hudo zamočil (ni jasno, kaj), zato zdaj vegetira v nekem zakotnem, prašnem mestecu, toda ko ga šef pošlje v Los Angeles, kjer naj bi povsem rutinsko prevzel neki dokazni material, ravno tedaj ponovno udari serijski morilec, čigar ritualni umori deklet – no, bolj »umetniške« instalacije – spominjajo na »umetnine« serijskega morilca, ki ga je sam lovil, tako da začasno ostane v Los Angelesu in priskoči na pomoč Jimu Baxterju (Rami Malek), napetemu, zelo intenzivnemu, zaletavemu detektivu, možu in očetu (dveh hčera), ki potrebuje dobrega, modrega, izkušenega, temnopoltega mentorja – no, Somerseta. Hočem reči: Deacon je za Baxterja to, kar je detektiv Somerset (Morgan Freeman) v psihotrilerju Sedem za Millsa (Brad Pitt). Deacon skuša preprečiti, da bi Baxter ponovil njegove »angelske« napake, še toliko bolj, ker je Baxter tako rapsodično intenziven (Malek je še vedno na Wembleyju), da je že kar sumljiv. Trk dveh slogov, dveh preteklosti, dveh obsedenosti je neizogiben, a ko se zakopljeta v losangeleški noir, naletita na mesijanskega tipa (Jared Leto), ki je še intenzivnejši in morbidnejši od Baxterja – in ki se dela še sumljivejšega. Namerno pretirava? Se le igra, ker je tako obseden s serijskimi morilci? Nadaljuje delo serijskega morilca, ki ga niso nikoli prijeli? Je le losangeleški fantazist, ki hoče dati svojemu anonimnemu življenju monumentalno dimenzijo? Ali pa je le metafizik, ki hoče oba detektiva spomniti, da »tega« ne bo nikoli konec in da bosta večno kriva – kriva za smrt vseh tistih žensk, ki jih nista zaščitila in rešila? In res, ženske so tu povsem irelevantne – umirajo ženske, moški z nasprotnih strani moralne ločnice pa si dopovedujejo, da bi bili lahko v drugih časih prijatelji.

Spomnite se filma Yesterday, v katerem pride do kratkega stika, ki izbriše Beatlese – kot da jih nikoli ni bilo. In vseh tistih njihovih hitov tudi ne. Spomni se jih le Jack Malik (Himesh Patel), kantavtor, ki mu ne gre. Toda ko začne peti Yesterday, Let It Be, Lucy in the Sky with Diamonds, Yellow Submarine, The Long and Winding Road in druge hite, postane globalni megahit – ljudje strmijo. Nekaj takega bi se zgodilo, če bi prišlo do kratkega stika, ki bi izbrisal psihotrilerje Davida Fincherja – Sedem, Zodiaka in Dekle z zmajevim tatujem, pa še nekatere druge, ne le Fincherjeve, recimo Ko jagenjčki obmolknejo in miniserijo True Detective. Če bi se to zgodilo, bi psihotriler The Little Things izgledal kot mojstrovina, kot osupljiv original. Tako pa je videti kot dobro sublimirani kolaž vseh teh filmov – malce Sedem, malce Zodiak, malce Dekle z zmajevim tatujem, malce Ko jagenjčki obmolknejo, malce True Detective. In John Lee Hancock, režiser številnih zglancanih, derivatnih, inspirativnih filmov (Alamo, Reševanje gospoda Banksa, Zgodba o prvaku, Nikoli ni prepozno ipd.), dejansko uporabi trik filma Yesterday – film The Little Things postavi v leto 1990. V leto propadlega Ognjemeta ničevosti. Ja, to je čas, ko še ni interneta in pametnih telefonov (oh, in testiranja DNK), a to je obenem tudi čas, ko še ni filmov Sedem, Zodiak, Dekle z zmajevim tatujem in Ko jagenjčki obmolknejo. In ja, čas, ko še ni bilo Rodneyja Kinga in ko so lahko policaji še prikrili policijske zločine. Hancocku se zdi ves ta material tako originalen in pomemben in inspirativen, da ga morajo odigrati trije oskarjevci. (HBO Max)