Palmer

zadržan

Odpadnik.

Justin Timberlake, alias Palmer, se po dvanajstih letih vrne iz ječe, a tale film je tako vljuden in uvideven, da nam ne pove, zakaj je tako dolgo sedel. Palmer – zaraščen in melanholičen – v glavnem molči, a film je preveč vljuden in uvideven, da bi nam povedal, o čem molči. Če se ne bi na hitro in divje pofukal z razpuščeno, subproletarsko Shelly (Juno Temple), ki jo sreča v baru, ne bi niti izgledal kot nekdo, ki se je vrnil iz ječe – film je itak preveč vljuden in uvideven, da bi ga opominjal na to. Palmer je film, v katerem se Justin Timberlake dela, da ni Justin Timberlake. Ko je na prostosti, celo ne počne nič takega, da bi bil sploh vreden omembe. Ne, nobene napake ne naredi.

Film je tako vljuden in uvideven, da ga morda ne bi niti omenil, če ne bi imela Shelly sina Sama (Ryder Allen), za katerega se zdi, da je prav tako sedel dvanajst let, pa četudi jih šteje šele sedem. In to je to: Palmer potrebuje otroka, ki ga bo resenzibiliziral in resocializiral. Drugo priložnost. Odrešitev. Film je tako vljuden in uvideven, da je povsem predvidljiv. Stegne se le v trenutku, ko se izkaže, da bi bil Sam raje deklica kot deček, da raje gleda serije o princeskah kot nogometne tekme in da se mu za spolno binarnost gladko jebe. Film to le omeni. Ker je ravno tam. Sicer pa ne dreza preveč, kot da bi se bal, da mu bo kdo to zameril. Nikogar noče užaliti, kaj šele zaprepasti. Da se Palmer prelevi v Samovega zaščitnika (film se dogaja na jugu, kjer je vse polno bullyjev, kot da jih pri nas, tu na severu, ni), pa je logično, saj ve, da mu bomo vsi prikimali. Palmer ne more skriti, da je Justin Timberlake. (Apple TV+)