Okuženi med okrevanjem

»Mama je bila stara 90 let. Bila je doma, ves čas epidemije smo pazili nanjo, ni hodila v trgovino,« pripoveduje sin, ki se noče izpostavljati z imenom. Sredi decembra je doma padla in si zlomila kolk. Odpeljali so jo na ljubljansko travmatološko kliniko in jo čez dva dneva operirali. Operacija je uspela. »Tri dni zatem so me poklicali in zelo skopo povedali: Prišlo je do vdora virusa, vaša mama je okužena.«

Zaradi prostorske stiske so svojce najprej vprašali, ali bi jo lahko poslali kar domov, za kar seveda niso imeli možnosti. Zato so jo dva dni zatem premestili v bolnišnico Topolšica. »Vsak dan smo bili v stiku z njo prek telefona. Medicinsko osebje nam je ves teden poročalo, da nima nobenih znakov, pogovarjali smo se predvsem o njenem nadaljnjem okrevanju po operaciji.«

V četrtek, na zadnji dan lanskega leta, osem dni po sprejemu v Topolšico, jim dopoldne na oddelku niso želeli dati nobenih uradnih informacij, češ da morajo počakati na zdravnika. Zgodaj popoldne pa je poklicala dežurna zdravnica in povedala, da je mama v zelo slabem stanju in da umira, zato naj se pridejo čim prej poslovit. Z bratom sta se takoj usedla v avto. A prišla sta prepozno.

Naš sogovornik še danes ne ve natančno, kaj se je z mamo dogajalo v Topolšici, ne kaj je šlo narobe na travmatološki kliniki, da se je okrevanje po operaciji sprevrglo v smrtonosno okužbo. »Nobenega pojasnila ali opravičila nismo dobili.«

Tovrstnih zgodb se je v zadnjih mesecih po družbenih omrežjih nabralo že lep kup. »Veliko ljudi se je javilo s podobno izkušnjo,« pravi naš sogovornik. Kljub temu da se bolnišnice močno trudijo, da bi ločili bolnike s covid-19 od tistih, ki potrebujejo nujno zdravljenje, se je na seznamu okuženih in tudi umrlih znašlo veliko ljudi, za katere je bil prav sprejem v bolnišnico usoden.

Nacionalni inštitut za javno zdravje v okviru mreže EPISARI vsak teden zbere in objavi podatke slovenskih bolnišnic o številu primerov covid-19, ki so bili verjetno pridobljeni med bivanjem v bolnišnici. Od oktobra do konca januarja se jih je nabralo že več kot tisoč.

In to so podatki, ki ne vključujejo naše največje bolnišnice, ljubljanskega kliničnega centra. Tam namreč zavračajo poročanje o bolnišničnih covid-19 okužbah, češ da je zaradi velikega razpona inkubacijske dobe (1–14 dni) nemogoče z gotovostjo dokazati izvor okužbe, sploh ob povprečni ležalni dobi 5,5 dneva. »To pomeni, da je nemogoče s popolno gotovostjo potrditi, ali se je bolnik, ki je imel potrjen pozitiven bris v času bivanja v UKC Ljubljana, okužil pred sprejemom ali po njem.«

Luknje v obrambi

Bolnišnične okužbe so bile že pred epidemijo covid-19 ena glavnih težav v zdravstvu. Kar približno sedem odstotkov vseh smrti v bolnišnicah je bilo posledica tako imenovanih nosokomialnih okužb. »S covid-19 pa je zaradi nekaterih značilnosti virusa ta problem gotovo še večji,« pravi dr. Teodor Pevec, strokovni vodja Splošne bolnišnice Ptuj. Predvsem pri tem misli na visoko nalezljivost in kužnost pred pojavom simptomov.

Ko je jeseni število okužb med prebivalstvom začelo naglo naraščati, se je začelo povečevati tudi število vdorov virusa na oddelke, kjer ga ne bi smelo biti. Sploh v začetni fazi, ko so se varnostni protokoli šele oblikovali. »Dokler še nismo široko uporabljali testiranja, se nam je dogajalo, da smo sprejeli okuženega bolnika, ki še ni kazal simptomov.«

Medicinsko osebje z asimptomatskimi okužbami je prav tako lahko pomenilo tveganje za okužbo bolnikov, še posebej pred zapovedano splošno uporabo mask FFP2. Pogosto se je tudi zgodilo, da so bolnika, ki se je okužil v bolnišnici, a še ni kazal simptomov, po zdravljenju poslali domov. Kar nekaj vdorov okužb v DSO-je se je zgodilo na tak način.

V zadnjih mesecih se je vsaj vsak deseti, ki se je v slovenskih bolnišnicah zdravil zaradi covid-19, z virusom okužil v bolnišnici.

Šele z rutinskim testiranjem vseh bolnikov pred sprejemom v bolnišnico in ob odpustu v DSO se je stanje do neke mere izboljšalo. »Od novembra praktično ni bilo več sprejema brez vsaj hitrega testa. In to kakovostnega hitrega testa, izvedenega v pravih pogojih.« To je hkrati z uporabo mask FFP2, v zadnjem času pa tudi s precepljenostjo medicinskega osebja, pomembno zmanjšalo težavo. »Ne spomnim se, kdaj smo imeli zadnji resnejši vdor. Ni pa jih nikoli mogoče popolnoma preprečiti.«

Sploh ob večposteljnih bolniških sobah. »Pomemben del je prenos med bolniki, kjer imamo še vedno težave,« pravi dr. Franc Vindišar, strokovni direktor celjske bolnišnice. »Od njih se pričakuje, da ves čas nosijo masko, vendar tega žal nekateri ne upoštevajo dosledno.«

Davek neobvladane epidemije

Iz podatkov o številu bolnišničnih okužb izhaja, da se je v zadnjih mesecih vsaj vsak deseti, ki se je v slovenskih bolnišnicah zdravil zaradi covid-19, z virusom okužil v bolnišnici. Veliko jih je tudi umrlo. »Smrtnost je bila visoka,« priznava Teodor Pevec. »V bolnišnicah se trenutno večinoma zdravijo le zelo bolni ljudje.« Če se okrevanju po kirurškem posegu pridruži še okužba, je organizem pod velikim stresom.

Breme bolnišničnih okužb s covid-19 je odvisno predvsem od razširjenosti virusa med prebivalstvom. Če se epidemija preveč razplamti, se verjetnost za bolnišnične okužbe močno poveča. Iz Velike Britanije so sredi decembra poročali, da je kar četrtina vseh bolnikov, hospitaliziranih s covid-19, okužbo verjetno pridobila v bolnišnici.

»V Veliki Britaniji so bolnišnične okužbe verjetno res velik problem, saj pandemije nimajo pod nadzorom in se jim okužbe širijo povsod, tudi v prenatrpanih bolnišnicah, sploh ob razširjeni bolj nalezljivi različici virusa,« pravi infektolog dr. Andrej Trampuž iz berlinske bolnišnice Charité. Take razmere so trenutno, kot mu pripovedujejo kolegi, tudi na Portugalskem. »Pri nas v Nemčiji pa je prenosov okužb znotraj bolnišnic zelo malo.«

Trenutno sicer zaradi povečanih varnostnih ukrepov opažajo več kot pol manj drugih bolnišničnih okužb. »Gledano vse bolnišnične okužbe skupaj smo pravzaprav na boljšem kot pred epidemijo. Je pa to tudi posledica manjšega števila operativnih posegov in s tem manjšega števila postoperativnih okužb.«

Nujni kompromisi

Vse slovenske bolnišnice izvajajo stroge varnostne protokole, da bi preprečile vdor virusa na oddelke, kjer ga ne bi smelo biti. Razdeljene so na bele, rdeče in sive cone z ločenimi prostori in osebjem. Bela cona je namenjena bolnikom, ki naj bi bili zagotovo brez okužbe, rdeča cona je namenjena bolnikom s covid-19, siva cona pa za bolnike z nepotrjenim sumom na okužbo ali visoko tveganim stikom. To ob prostorskih razmerah slovenskih bolnišnic povzroča nemalo težav. Sploh sive cone so lahko problem, saj v njih lahko neokuženi bolniki pridejo v stik z okuženimi. »Ne moremo vsakega pacienta, ki pride k nam zaradi neke težave, izolirati. Za to bi potrebovali enoposteljne sobe s pripadajočimi sanitarijami. Pa še v tem primeru bi k njim hodila medicinska sestra, ki je bila prej pri desetih drugih bolnikih in jasno ne more vsakič menjavati celotne zaščitne opreme,« pravi dr. Franc Vindišar.

Na Ptuju so sivo cono uredili v dveh kontejnerjih in šotoru ob bolnišnici. »V Sloveniji smo veliko naredili na področju preprečevanja bolnišničnih okužb,« pravi Teodor Pevec. »A težko se pogovarjamo o popolnem preprečevanju okužb, ko pa imamo na 20 bolnikov po eno kopalnico in eno stranišče, ko je v sobah po pet ali šest bolnikov skupaj, ko imamo v celotni bolnišnici pri 170 bolnikih le tri enoposteljne sobe. V takih razmerah ob hkratni kadrovski podhranjenosti je pojav bolnišničnih okužb praktično neizbežen.«

Slovenske bolnišnice se za zaznavanje okužb pri bolnikih v prvi vrsti zanašajo na hitre antigenske teste, ki jih po potrebi dopolnijo z bolj zanesljivimi testi PCR. »Uporaba hitrih testov je kompromis,« je jasen Milivoj Piletič, strokovni direktor novomeške bolnišnice. »Če bi pri vseh izvajali PCR-teste, bi nastajale zamude pri analiziranju vzorcev, saj bi morali zaradi zasičenih zmogljivosti na rezultat čakati tudi po 48 ur.«

V bolnišnici dr. Andreja Trampuža v Nemčiji je drugače. »V vseh primerih izvajamo PCR-teste. V bolnišnicah je natančno zaznavanje okužb tako pomembno, da si ne moremo privoščiti lažno negativnih izvidov. Na rezultate moramo sicer nekaj ur počakati, a je zanesljivost v tem primeru vseeno pomembnejša od hitrosti.«

Strah pred strahom

Bolnišnične okužbe s covid-19 so neizogibna posledica dejstva, da mora zdravstvo kljub epidemiji vsaj v omejenem obsegu delovati tudi za druge nujne bolnike. Bolniki s krhkim zdravjem so nastanjeni v skupnih prostorih, virus pa je zahrbten. »Gre za velik problem. Poskušamo ga reševati, kolikor se le da,« priznava Franc Vindišar. »Idealne rešitve ni. Ta okužba se širi povsod, v bolnišnicah pa se okuženi in ranljivi še akumulirajo.«

A najbolj ga je strah strahu pred bolnišnicami. Da bi bolniki v strahu pred okužbo odlašali z odhodom v bolnišnico. »Bolnišnice se morajo na vse načine boriti za preprečevanje bolnišničnih okužb. Če pa se med ljudmi zaseje strah, pa se lahko zgodi, da kdo kljub bolečinam v prsnem košu tri dni čaka doma. Poznam več primerov, ko so ljudje zaradi strahu pred okužbo prepozno poiskali zdravniško pomoč.«