Teorija blazneža

Iracionalnost velja za enega tistih pojmov, kjer tradicionalne kategorizacije in razvrščanja praviloma odpovejo. Njeno »raztegljivost« morda najbolje ponazori uporaba v različnih disciplinah in območjih družbenega življenja. V matematiki na primer iracionalnega števila ne moremo zapisati z ulomkom, v iracionalni enačbi pa se neznanka nahaja pod korenom. V primerjavi z matematiko ima iracionalnost v filozofiji – kakor je v Zgodovini norosti opozoril Michel Foucault – praviloma negativen predznak. V svoji najbolj skrajni obliki je bila iracionalnost namreč nerazdružljivo povezana z institucionalizacijo »norosti« oziroma s procesom »velikega zapiranja«, ki je sledilo obdobju razsvetljenstva v 17. in 18. stoletju.

V primerjavi z matematiko in filozofijo (če ekonomijo, teorijo iger, psihiatrijo itn. pustimo ob strani) pa je iracionalnost del DNK sodobne umetnosti na eni strani ter politike kot »umetnosti možnega« na drugi. Poleg intuicije, nesmisla in igre ludus predstavlja iracionalnost nukleus (post)modernistične umetnosti (npr. dadaizma ali nadrealizma) oz. temeljni vzvod samega impulza ustvarjalnosti. Vloga iracionalnosti v politiki pa je – pravzaprav pričakovano – veliko bolj disfunkcionalna.

Paradigmatski primer te iracionalnosti predstavlja »teorija blazneža« (madman theory), ki jo je – sicer tudi sebi v škodo – do potankosti izpilil ameriški predsednik Richard Nixon. Gre za pogajalsko strategijo iz časa njegove administracije v obdobju vietnamske vojne, kjer naj bi »uporabnik« (skozi oči svojega nasprotnika) deloval iracionalno oz. blazno. Kakor naj bi izjavil takratni vodja predsedniškega kabineta H.R. (»Bob«) Haldeman, je bil osnovni namen (Severnemu Vietnamu) sporočiti, da je »Nixon obseden s komunizmom. Ne moremo ga zadržati, ko je jezen – roko ima na jedrskem gumbu – in sam Ho Ši Minh bo čez dva dni v Parizu in prosil za mir.« Prav ta nepredvidljivost oz. nerazumnost same iracionalnosti naj bi – v vsej svoji protislovnosti – predstavljala nekakšno taktično prednost. Osnovni cilj teorije blazneža je namreč predvsem zmesti oz. prestrašiti nasprotnika ter vanj vnesti dvom o racionalnosti strateških odločitev, ki jih »uporabnik« te teorije sprejema.

Ta moment iracionalnosti teorije blazneža je v eni najbolj znanih reportaž o vietnamski vojni morda najbolje opisal novozelandski novinar Peter Arnett, ki je za svoje poročanje iz Vietnama prejel tudi Pulitzerjevo nagrado. V reportaži o eni izmed bitk ofenzive Tet je povzel izjavo ameriškega oficirja, da je bil osnovni cilj bitke »uničiti naselje, da bi ga lahko rešili«. Ta izjava je ostala – vse do danes – ena najbolj ikoničnih prispodob o vietnamski vojni oz. momentu iracionalnosti v teoriji blazneža.

Preslikava teorije blazneža v obdobje pandemije covid-19 se nekako ponuja kar sama: prispodoba »uničiti naselje, da bi ga lahko rešili« namreč pooseblja današnjo vladno strategijo v boju proti koronavirusu v Sloveniji. Namesto »reprize« osamosvojitvene vojne izpred 30 let, s katero je vlada napovedala boj s sedanjo pandemijo, smo doživeli nekakšno »vietnamizacijo« vojne proti koronavirusu. Neuspeh pri spopadanju s sedanjo pandemijo (vsaj glede na različne indikatorje merjenja) pravzaprav niti ne preseneča: tudi strategija vietnamizacije (ko so ameriške vojake v bojih zamenjali južnovietnamski) je imela usoden vpliv na razplet vietnamske vojne, saj se je končala z ameriškim vojaškim porazom.

Tudi ukrepe na področju javnega zdravja v spoprijemanju s pandemijo covid-19 v Sloveniji so nadomestili ukrepi, ki s koronavirusom nimajo pravzaprav nič skupnega. Če posamezni vladni ukrepi reševanja gospodarstva nekako spominjajo na razbijanje strojev angleških ludistov v 19. stoletju, imajo posegi na področju temeljnih državljanskih pravic in svoboščin vse značajske poteze totalitarizmov 20. stoletja.

Prav zato je treba teorijo blazneža uokviriti v dve diametralno nasprotni interpretaciji. Optimistična je naslovniku bolj naklonjena, saj omogoča razlago, da je iracionalnost kot taktika del samega političnega procesa. Za (vsaj navidezno) nerazumnostjo posameznih odločitev in s tem povezanih ukrepov naj bi se namreč skrivala skrbno načrtovana politična kombinatorika. Prav slednja »uporabniku« teorije blazneža zagotavlja večji manevrski prostor pri krmiljenju med ovirami in pastmi političnih nasprotnikov.

Pesimistična interpretacija pa je do »uporabnika« teorije blazneža – podobno kot sama zgodovina – veliko bolj neprizanesljiva. Če je pri optimistični razlagi iracionalnost nekakšen alibi, pa pri pesimistični ta izgovor v celoti odpove. Za razliko od Nixonove uporabe teorije blazneža v mednarodnih odnosih nekateri sodobni politiki (tudi v Sloveniji) teorijo blazneža uporabijo za spopad z institucijami lastne države in njenimi državljani. Kako sicer misliti (in razumeti) posamezne ukrepe pri spopadanju s pandemijo covid-19, ki služijo zgolj in samo kot fasada za »demontažo« civilizacijskih standardov ustavne demokracije.