Film / A Glitch in the Matrix

za

Ali živimo v računalniški simulaciji?

»Če mislite, da je ta svet slab, potem bi morali videti ostale svetove,« je leta 1977 v Metzu – na druženju s feni – rekel Philip K. Dick, avtor romanov, po katerih so posneli Iztrebljevalca, Popolni spomin, Posebno poročilo in Temačno zrcalo (in serijo Človek v visokem dvorcu, če smo že ravno pri tem). Potem je dodal: »Živimo v računalniško programirani resničnosti.« To je leta 1977 zvenelo kot popolna norost, slišimo v dokuju A Glitch in the Matrix, toda leta 1999, ko je prišla Matrica, je to, da živimo v artificielnem svetu, ki nekako ustvarja samega sebe, zvenelo precej manj noro, naravnost realistično pa je to zazvenelo štiri leta kasneje, ko je Nick Bostrom, švedski filozof z Oxforda, objavil razpravo Ali živite v računalniški simulaciji?, v kateri je ponudil tri trditve.

Prva: vse civilizacije izumrejo, preden tehnološko dozorijo (izumrejo pred simulacijo). Druga: ko civilizacija tehnološko dozori, je simulacije ne zanimajo več (simulacijsko tehnologijo opustijo). In tretja: živimo v računalniški simulaciji (ki jo režira neka višja civilizacija). Bostrom je pri tem poudaril: ena izmed teh treh trditev mora biti nujno resnična. Philip K. Dick, ki je rekel, da se v nasprotju s tistimi, ki se spominjajo preteklosti, spominja »drugačnih sedanjih svetov« (»Danes sem videl Vojno zvezd. Rekel sem si: déjà vu!«), bi prikimal tretji trditvi, a tudi v temle dokuju, ki ga je posnel Rodney Ascher, avtor Sobe 237, imate ljudi, ki se jim zdi neskončno hitro simuliranje subatomskih detajlov povsem mogoče in ki v zgodovini najdejo množico potrditev tretje trditve: tu je Descartesov »zlobni demon« (ki nas vara), tu je Platonova votlina, tu so hindujski svetovi-v-svetovih-v-svetovih, tu so piloti, ki se jim zdi letenje kot videoigrica, tu je »Mandelov efekt« (na stotisoče ljudi se spominja, da je Nelson Mandela umrl v ječi, pa ni), tu je črna mačka, ki jo v Matrici zagleda Neo ( ja, glitch, déjà vu), tu je prebujenje iz spanja in sanj (ki predstavljajo vpogled v alternativne sedanje svetove), tu je občutek, da ljudje nehajo živeti, ko gredo domov in ko jih ne vidimo več (le sedijo in buljijo v steno, navsezadnje, naj že kdo pove, zakaj sploh spimo!?), in tu je GNAS, alias Generativne Adversarial Networks, teorija, da obstajata dve umetni inteligenci, ki nenehno tekmujeta – ena ponareja podobe ljudi, s katerimi nas skuša prevarati, druga pa skuša inšpektorsko ločiti med lažnimi in pravimi podobami ljudi.

Drug drugo skušata pretentati, izigrati, izriniti. Kot Greg in Isabel v Blissu? Elon Musk, šef Tesle, sicer fen Nicka Bostroma, ne pravi, da se spominja »drugačnih sedanjih svetov« (katerih skrivnega obstoja se zaveš ob »kratkih stikih«, glitchih, déjà vujih ipd.), a opozarja, da smo pred 40 leti imeli videoigrico Pong z dvema pravokotnikoma in piko: »Zdaj, 40 let kasneje, imamo fotorealistične 3D simulacije, ki jih milijoni igrajo hkrati. Če bo šlo tako naprej, bodo videoigrice postale neločljive od resničnosti.« Nekaj pa je na dlani: bolj ko se svet sekularizira in bolj ko so ljudje ontološko zmedeni (kot Greg in Isabel), atraktivnejša in sprejemljivejša postaja hipoteza o tem, da živimo v računalniški simulaciji. Nova religija – morda. Nekdo pravi, da ima ob igranju računalniške igrice vedno občutek, da je že mrtev in da svet gleda iz onostranstva. Vsekakor – ko bo umrl, se bo zbudil nekje drugje. (Microsoft, Xfinity, Redbox, Direct TV, Optium, Vudu itd.)