Javno pismo

La revolution culturelle de Vasko Simoniti Vse se zdi mogoče, vse je še v igri. Podoba VS kot vloga ministra za kulturo se zdi enkratna, v določenem pomenu eno-značna in prestižna. A kaj se v resnici kaže v »okviru« Simonitijeve stranke in njenih odločitev? Da. SDS zdaj vlada, po vseh pogojih in merilih, tudi že in še v kulturi. Zaničevanje in spust na najnižjo možno raven: dejanski zlom meril in vsakokratnih dejstev. A dejstva, ki jih VS ignorira, so nad ministerjivimi (po)oblastili in poslanstvom.

Pustimo zdaj Zdenko Badovinac v legi mednarodnih uspehov, pustimo zdaj vnemar še tudi Vaskovo »pritlehnost« v ocenjevanju sodobnega in aktualnega slikarstva ter avantgardnosti modernega vrhunskega ali pozabljenega ustvarjalnega izraza, ki ga VS v resnici ne razume in ga zato postavlja v margino, v ozadje. In zato v nemoč: nemožnost preživetja. Pustimo floskule, nemarnost v neznanju, poznavanju kulturniških problemov in njihove raz(od)rešitve. A kaj naj, poleg sodb, ki so dejansko »ništrc«, še/že posnamemo iz Vaskovih prepričanj in iz »načelnosti«, ki že meji na katastrofo? V smislu vse-zavračanja in mučne razbremenitve, resnične nemoči ob praznjenju kulturne in nekulturne ustvarjalne scene.

A kaj ostane? Se vprašamo? Kaj nam minister v resnici nudi in ponuja? Da: ukinitve, nešteto omejitev in brez(d)no kulturniške navlake. Ki že mineva in se pogreza: kot hišice iz kart ali kot domine iz nemih kock, ki padajo, kot pada ponujena roka v mišolovko. In nenapisan list v prekletstvo lažnega in vzvišenega, za-nemelega preroka. Iz naše nemoči in iz obupa.

Kaj nam nemara hoče VS (do)povedati: o čem nas seznaniti v svojih marnjah in svobodomiselnih nastopih, ki že krojijo in uničujejo prav vsako sporočilo? Za zdajšnje, prejšnje in zanamce? Ki nam sledijo v ravni poravnani vrsti? Do kdaj naj še poslušamo njegov izkrivljen govor in ne-govor? Smo mu prisluhnili, ga razumeli? Smo ga poslušali v zanemelosti njegovega obraza?