Michel Butor: Duh kraja

+ + + +

Presečišča in tangente zgodovine

Francoz Michel Butor (1926– 2016), poleg Robbe-Grilleta verjetno najbolj znan utemeljitelj in avtor (naj bi) radikalno modernističnega nouveau romana, je konec petdesetih let, malo preden je izdal roman Modifikacije, preden je torej slog in postopek zaostril in omejil na prozni deskripcionizem in objektivizem, izdal zbirko drobnih zapisov o mestih, ki jih je obiskal. To so nekakšni krokiji, ki naj v hitrih potezah očrtajo v mesta naseljenega duha, njihovo specifiko.

Nabor je tridelen in najprej se osredotoči na štiri mesta, Kordovo, Istanbul, Solun in Delfe, vsako s svojim specifičnim križanjem več kultur, mesta, v katerih se preteklo in veličastno umika predelavam in prikrivanju specifike, ki se jih lotijo novi zavojevalci. Drugače kot španski sodobniki v mavrskih mestih na ostalinah nekdanjega islamskega razkošja »niso znali nadomestiti z nečim, kar bi doseglo njegovo popolnost«, je Carigrad zanj po orientalno prezidano središče vzhodnega krščanstva na antičnih ostalinah. Zato je Solun za razumevanje in občutenje tega antičnega »duha« zanj morda celo bolj reprezentativen. Delfi pa so itak razplastena torta različnih božanstev, ne le prizorišče žveplenih hlapov, temveč oder nastopa novega boga, Apolona, s sledovi godrnjanja stare božanske ekipe, ki se je vsiljivcu upirala in maščevala.

Osrednji del so trije kratki mestni portreti, dveh italijanskih in kretskega mesta, zadnji pa je posvečen zapiskom iz Egipta, ki so ga po dekolonizacijskih procesih odprli francoski kulturi, s katero naj bi razrahljali britansko hegemonijo – in Butor je tam poučeval. Čeprav brez sovražnih podtonov, je njegov opis stanja v nekdanjih kolonijah zelo blizu Celinovemu iz Potovanja na konec noči. Že mizo, recimo, mora projektirati sam in zaupati izdelavo mizarju, saj v regiji raba tega kosa pohištva ni v navadi.

Butor je očarljiv in eruditski pohajalec; drugače kot v prozi, kjer je pripovedovalec umaknjen, je pri teh zapiskih pogosto v ospredju, čeprav ne gre za kakšne potovalne napore ali velike razdalje. S posebnim smislom za črte in pregrade v mestnih središčih, za kupe materiala, se posveča arhitekturnim in kulturnim podrobnostim – kot pred njim Predrag Matvejević v svojih pohajanjih po skritih kotičkih Benetk. Z Butorjem ju druži tudi naklonjenost dražljivemu mediteranskemu prepletu kultur.

Butor je dober poznavalec zgodovine, predvsem se pogosto sklicuje na mitologijo in velika umetniška imena ter njihove popise ali freske, išče razlike, hkrati se prebija skozi nanose zgodovine. Vendar je pri tem jezikovna lega dvignjena, gre za gost, težak tok, za dolge, iz več podredij sestavljene in včasih skoraj asociacijsko nanizane in nabite povedi, ki jih potem prekine odstavek, po vejici začet z malo začetnico. Podredja se torej razlezejo v odstavke in to so nedvomno nastavki drugega vala moderne proze. Rezultat je koncentrat zgodovine, ki nas, precejena skozi zavest avtorja, tudi z njemu lastno notranjo logiko in nujo, očara z artikulirano, sicer ponekod eruptivno, vendar paradoksalno zgoščeno pisavo.