Koga bi izbrisali tokrat?

»Mogoče bi poleg rokavic spremljali tudi ostale statistično relevantne podatke, npr. nacionalnost, veroizpoved ipd., tako kot v večini drugih držav po svetu?« je 26. januarja na Twitterju zapisal predsednik vlade Janez Janša. Ta zajedljivi tvit je frcnil Statističnemu uradu RS in mu dal vedeti, da ga je s svojo objavo, od katere sta tedaj minili le dve uri, razjezil.

Zakaj so ga razburile rokavice? Seveda zato, ker so tiste dni svet obnorele rokavice prvega ameriškega socialista Bernieja Sandersa. Na inavguraciji novega ameriškega predsednika Joeja Bidna so ga fotografi ujeli, kako oblečen povsem vsakdanje, v sivo bundo in vzorčaste pletene rokavice, sedi in si misli svoje, in ta podoba je nemudoma postala viralna. Spletni uporabniki so jo hiteli umeščati vsepovsod in šali se niso mogli upreti niti na Statističnem uradu RS, kjer objave tudi sicer radi aktualizirajo. Objavili so fotomontažo Sandersa pred njihovim uradom in pripadajoč statistični podatek, da smo v prvih desetih mesecih lanskega leta v Slovenijo uvozili za 63.000 evrov pletenih ali kvačkanih rokavic iz volne ali fine živalske dlake.

Razlog, zakaj je ravno ta tvit postal Janševa tarča, je jasen. Zmotila ga je izpostavitev Sandersa, ki je popolno nasprotje Janševega vzornika Trumpa. A v isti sapi Statističnemu uradu očitati, zakaj ne zbira podatkov o »nacionalnosti« in »veroizpovedi«? Ta del je bil nenavaden.

Janša kot dolgoletni politik dobro ve, da Statistični urad teh podatkov že dve desetletji ne zbira več. In ve tudi, da je ključni razlog za to varovanje osebnih podatkov. Podatki o narodnosti in veroizpovedi, pa tudi denimo o jezikih (maternem in sporazumevalnem), so zelo občutljivi osebni podatki. Naša ustava določa, da se nam o njih ni treba izreči. Statistični urad nas je v imenu države po narodnosti in veroizpovedi vseeno spraševal, nazadnje leta 1991 in nato še 2002, torej ob zadnjih dveh terenskih popisih prebivalstva. A leta 2002 se je Statistični urad zaradi novih pravil o varovanju osebnih podatkov znašel v veliki dilemi: ali naj podatke o narodnosti in veroizpovedi sploh še zbira glede na to, da bo to po novem precej bolj zapleteno in zamudno? Sprva so se odločili, da ne. Potem so si premislili. Na vprašanji smo tako lahko odgovorili, ne da bi popisovalec, ki nas je obiskal na domu, odgovor videl. Lahko pa smo nanje odgovorili tudi sami in jih poslali po pošti.

Statistični urad je podatke zbiral izključno za statistično obdelavo, kar pomeni, da so bili naši odgovori pri obdelavi anonimizirani. A že to se je javnosti takrat zdel odločno prehud poseg v zasebnost. Razprava je bila vse leto 2002 zelo burna, preselila se je tudi na ustavno sodišče – in to je presodilo, da prebivalci na vprašanja o religijski in narodnostni pripadnosti niso dolžni odgovarjati. Statistični urad se je zato ob naslednjem popisu leta 2011 odločil, da prebivalcev po tem ne bo več spraševal. Hkrati je terenske popise zamenjal s precej cenejšimi registrskimi, kjer podatke črpajo iz že obstoječih registrov. V njih podatkov o narodnosti in veroizpovedi seveda ni.

Janša vse to ve. Zakaj je torej Statističnemu uradu zabrusil, naj se loti zbiranja podatkov o narodnosti in veroizpovedi? Kar tako, ker sam ljudi pač rad prešteva in razporeja glede na njihove korenine? Ali pa mu je ušlo nekaj, kar si morda želi? Morda celo nekaj, kar je bilo tiste dni že v pripravi?

Le devet dni kasneje je Janševa stranka SDS v parlamentarni proceduri namreč podprla predlog, po katerem bi morali prebivalci Slovenije državi ponovno razkriti tri občutljive osebne podatke. Svojo narodnost, veroizpoved in materni jezik.

A način, na katerega bi to storili, je popolna novost. Ali, bolje rečeno, norost. Čeprav ustava določa, da nas nihče ne more prisiliti, da se o teh vprašanjih izrečemo, bi jih morali po tem predlogu razkriti obvezno. Še več, razkriti bi jih morali skupaj s svojim stalnim prebivališčem. Podatki torej ne bi bili anonimizirani, ampak bi država – ki te pravice po veljavnih predpisih absolutno nima – v vsakem trenutku lahko preverila, na katerem naslovu živijo denimo ateisti, muslimani, Srbi, Albanci ali pa arabsko govoreči prebivalci. Kaj bi država z goro teh skrajno občutljivih podatkov počela, ne vemo. Namena zbiranja v predlogu namreč ni bilo, kar je izjemno sporno. Vse to pa odpira brezmejne možnosti za zlorabo najobčutljivejših osebnih podatkov.

Po predlogu SNS bi država v vsakem trenutku lahko preverila, kje živijo ateisti, muslimani, Srbi, Albanci ali pa arabsko govoreči prebivalci.

To je le kratek povzetek pravno povsem spornega amandmaja, ki ga je Slovenska nacionalna stranka (SNS) 4. februarja vložila k spremembam zakona o prijavi prebivališča. Ta zakon poslanci trenutno spreminjajo zato, da bi onemogočili prijavo fiktivnih prebivališč. Proti temu naj bi se država med drugim borila tako, da bi policija preverjala, ali na »sumljivih« naslovih, kjer je prijavljenih po 20 in več oseb, res živijo vse te osebe. Gre za resno zaostritev, za širjenje policijskih pooblastil, a vlada vztraja, da gre za rutinski postopek. Zato bodo poslanci zakon spremenili po skrajšanem postopku, z le malo oziroma skoraj nič javne razprave.

Ponovimo, spremembe naj bi bile rutinske, postopek skrajšan, razprave malo – le po ena na pristojnem parlamentarnem odboru in ena v državnem zboru. A na prvi od dveh postojank v državnem zboru, na seji parlamentarnega odbora za notranjo politiko, javno upravo in lokalno samoupravo, je SNS predlagala tudi svoj nenavadni amandma, ki z bojem proti fiktivnim prebivališčem nima prav nobene zveze, zato pa močno posega v pravice vseh, ki bi želeli v Sloveniji prijaviti ali spremeniti stalno prebivališče (ali pa bi želeli prijaviti ali spremeniti stalni naslov v tujini) – to pa smo pravzaprav vsi.

Ob prijavi ali spremembi stalnega prebivališča je treba po veljavnih predpisih navesti le svoje ime, EMŠO in novi naslov. Po predlogu SNS pa bi morali obvezno navesti še cel kup drugih osebnih podatkov, med drugim tudi, kdo je vodja gospodinjstva, v katero se prijavljamo. A če je ideja o vodji gospodinjstva morda le bizarnost (ali pa tudi ne, saj bi bil v višegrajskih časih to lahko tudi vzvod za dodatno okrepitev že tako močno prisotnega patriarhata), je želja po zbiranju posebej občutljivih osebnih podatkov o narodnosti, veroizpovedi in maternem jeziku ob prijavi prebivališča veliko bolj zastrašujoča. Še zlasti, če bi bili podatki obvezni. In še zlasti, če namen zbiranja ne bi bil znan. Oboje je sicer v nasprotju z ustavo.

Zakaj torej pozornost namenjamo temu pravno povsem problematičnemu amandmaju, temu pravnemu zmazku? Zato, ker je bil v natančno takšni obliki izglasovan. Na pristojnem parlamentarnem odboru sta ga podprli le dve stranki, predlagateljica SNS in največja vladna stranka SDS (ta ga je podprla kljub temu, da je predstavnik vlade Franc Kangler predlogu nasprotoval). A ker večina članov odbora ni glasovala, je bilo že to dovolj. Amandma bo zato integriran v predlog sprememb zakona o prijavi prebivališča, o katerih bodo naslednji teden glasovali poslanci. Od tega, da bi začel veljati, ga ločita le še ena razprava in eno glasovanje.

Zakonodajno-pravna služba je kasneje sicer opozorila, da je obvezno zbiranje občutljivih osebnih podatkov v neskladju z ustavo in predlagala, da zbiranje podatkov o narodnosti in veroizpovedi spremenijo v neobvezno, zbiranje podatkov o maternem jeziku pa ostane obvezno.

Pravni huliganizem

Obvezno ali ne – zamisel SNS se je s pomočjo SDS na hitro in potihoma prerinila v besedilo predlaganega zakona in ključno vprašanje je – zakaj? Zakaj bi si ti dve politični stranki želeli, da bi država o nas vedela prav vse in to v povezani z našim prebivališčem? In zakaj si za to prizadevata ravno stranki, ki že leta kujeta politični dobiček s preštevanjem ljudi in nasprotovanjem vsem, ki so zanju moteči? Enkrat so to tisti s priimki na -ić, drugič samske ženske, nato istospolno usmerjeni, muslimani, begunci ... V zadnjem letu, odkar vlado tretjič vodi Janša in državo bliskovito približuje Višegrajski skupini, je postalo očitno, da so moteči tudi vsi, ki se ne strinjajo z njegovo avtokratsko, šovinistično, rasistično politiko.

Gre za hud poseg v zasebnost posameznikov. Za nevarnosti tveganj za diskriminacijo. Za korak v smeri policijske države, ki že tako postaja del vsakdanjika.

Vse kaže, da je amandma nadaljevanje te politike. Stališče informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik, ki se je na predlog SNS odzvala nemudoma, za zdaj tudi kot edina vodja kakšnega državnega nadzornega organa ( je pa sama k ukrepanju pozvala še varuha človekovih pravic in zagovornika načela enakosti), zbuja skrb: »Zbiranje teh posebej občutljivih osebnih podatkov pomeni ne le hud poseg v zasebnost posameznikov, ampak prinaša lahko tudi najrazličnejše nevarnosti tveganj za diskriminacijo posameznikov, celo korak v smeri policijske države.«

Ponovimo – gre za hud poseg v zasebnost posameznikov. Za nevarnosti tveganj za diskriminacijo. Za večji nadzor nad prebivalci, celo za korak v smeri policijske države, ki pod Janševo vlado že tako postaja del vsakdanjika. Zato je Prelesnikova pristojne pozvala, naj ponovno premislijo o predlaganih spremembah, naj pred odločanjem pridobijo širši konsenz, predvsem pa naj sprememb ne uveljavljajo po skrajšanem postopku.

Tudi njena predhodnica, nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, je nad amandmajem, ki ga je predlagala SNS, ogorčena. Označuje ga kot »pravni huliganizem«, saj je bilo vnaprej jasno, da bi na ustavnem sodišču padel. Je pa ne preseneča, da je amandma vložila ravno SNS. Pomenljivo pa se ji zdi, da ga je podprla SDS. »Naključij ni,« je prepričana.

Kaj sta želeli s tem doseči? »Tega seveda ne vemo, ker namena v obrazložitvi ni, a kolikor poznam Jelinčiča, bi rad malo preštel muslimane.« Morda tudi pripadnike narodnosti iz nekdanjih jugoslovanskih republik, priseljence albanskih korenin, priseljence z Bližnjega vzhoda in Afrike? »Ampak oprostite, saj te podatke javni sektor nekje že ima. Če so ti ljudje tu zakonito, dobijo EMŠO in davčno številko. Podatkov o veroizpovedi pa država pač ne zbira. Sprejeti amandma je zato in še zlasti zato, ker nima vnaprej določenega namena zbiranja, povsem nezaslišan. A vendarle upam na zdrav razum vsaj še tistih, kolikor toliko nenacionalističnih, nedemagoških strank v parlamentu in na njihovo poznavanje osnov prava, da tega predloga na koncu ne bodo podprle,« pravi Pirc Musarjeva. In dodaja: »Popis Judov, Stalinove zbirke – to so zadeve iz preteklosti, iz katerih bi se morali naučiti marsikaj. Pa se očitno nismo. Ob tem spoznanju ostanem brez besed.«

Popis Judov v času nacizma velja za najbolj eklatanten primer zlorabe popisovanja občutljivih osebnih podatkov. Nacisti so popis prebivalstva v 30. letih sprevrženo izrabili za to, da so identificirali judovsko prebivalstvo ter izdelali načrt za njegove čim učinkovitejše deportacije in etnično čiščenje. Milijoni žrtev nacizma, ne le Judov, temveč tudi pripadnikov drugih narodnosti ali pa preprosto ljudi z osebnimi značilnostmi, ki so jih nacisti označevali za manjvredne, so boleč opomnik, zakaj izrekanje o posebej občutljivih podatkih ne sme biti obvezno ter zakaj je treba pri zbiranju teh podatkov vedno vnaprej navesti namen in s podatki ravnati skrajno previdno.

Prešteti novodošle ali »prave« Slovence?

Tudi pri nas se je zbiranje podatkov o narodnosti, ki se je praviloma uporabljalo za določitev davkov ali pa ozemlja, kjer veljajo pravice posamezne manjšine, med drugo svetovno vojno zlorabilo za izganjanje in iztrebljanje pripadnikov manjšin. Na Slovenskem se je to dogajalo Ciganom (Romom) in Judom, po koncu druge svetovne vojne tudi Italijanom in preostalim Nemcem.

Danes zlorabe popisov morda niso tako ekstremne, vendar marsikatera država preštevanje pripadnikov manjšin še vedno izkorišča tudi za oženje njihovih pravic. Spomnimo se, kako vztrajno je želela Avstrija v zadnjih desetletjih prešteti pripadnike slovenske manjšine, ti pa so se temu enako vztrajno upirali. V ozadju je bila z ustavo zapovedana postavitev dvojezičnih tabel, le da je država želela, da bi bilo tabel čim manj, manjšina pa, da bi stale na celotnem območju, ki ga poseljuje. Po dolgih letih so prišli do kompromisa, da table postavijo tam, kjer živi vsaj 17,5 odstotka slovensko govorečega prebivalstva.

Takšno ravnanje, ki manjšine vnaprej stigmatizira, hkrati pa izvaja politiko tihe in glasne asimilacije, ni modro. A žal so te politike prevladujoče. Tudi pri nas. A s tem se odpor in gnev do okolja, v katerem manjšine živijo, prestavita v polje nevidnega, ki ga je nemogoče nadzorovati. In šele tedaj postanejo rizični faktor nacionalnih držav.

Možno je, da bi bil namen SNS-ove obvezne etno-triaže, prešteti tiste, ki so se v Slovenijo priselili po letu 1990. Ali pa obratno – da bi država poiskala »prave« Slovence?

Ne preseneča, da ob takšnih asimilacijskih politikah priseljenci in pripadniki manjšin svojo identiteto radi prikrijejo, zakrijejo. Na Inštitutu za narodnostna vprašanja so to opazili pri praktično vseh raziskovanjih priseljencev oziroma manjšin pri nas. Zakrivanje identitete se pojavi ob občutku, prepričanju pripadnikov manjšin, da se v javnosti ni najbolje izpostavljati z razkazovanjem lastne identitete. Pojavi spreminjanja priimkov v bolj slovensko zveneče so najbolj plastičen pokazatelj nemoči, v katero so bili pahnjeni pripadniki narodnih manjšin, posebej novih.

In prav te bi se znale, če bi predlog, kot ga je predlagala SNS, stopil v veljavo, še bolj skriti. Možno je namreč, da bi bil namen obvezne etno-triaže, ki je klasičen primer diskriminacije na etnični osnovi, prešteti tiste, ki so se v Slovenijo priselili po letu 1990.

Največ jih je iz Bosne in Hercegovine, Kosova, Severne Makedonije in Srbije. O novejših priseljencih je res znanega manj, imamo pa zajetne študije o priseljenih pred letom 1990, ki so poselili precej razpršen prostor. Običajno so se naseljevali tam, kjer so dobili delo.

Morda pa je SNS s svojim predlogom želela obratno – da bi država poiskala »prave« Slovence? A kakšne značilnosti naj bi imel pravi Slovenec? Te seveda nikjer niso določene. Določanje narodno čistokrvnih prebivalcev ali pa ločevanje pravih od ostalih je običajno sicer značilno za avtoritarne režime. A tuje ni niti državam z demokratično ureditvijo.

Napad na svobodo vesti

Če bi predlagane spremembe zakona začele veljati, bi imela država precejšnje težave tudi z zbiranjem podatkov o veroizpovedi. O tem nas je država doslej spraševala le trikrat, leta 1953, 1991 in 2002. Pri zadnjem terenskem popisu prebivalstva je postalo še posebej očitno, da se prebivalci o tem ne želijo izrekati, saj na to vprašanje ni odgovorila skoraj četrtina prebivalstva. Vsak šesti prebivalec je izrecno navedel, da na to vprašanje ne želi odgovoriti.

To ne preseneča, ne le z vidika varovanja osebnih podatkov, temveč tudi zato, ker je britanska sociologinja Grace Davie že ob izteku 20. stoletja ugotavljala, da je sodobni posameznik, še posebej na Zahodu, pogosto religiozen na način pripadanja brez verovanja, na drugi strani pa je vse več ljudi religioznih na način verovanja brez pripadanja. »Danes religija pač soobstaja v zelo raznolikih oblikah, od še zmeraj večinskih klasičnih nedeljskih maš prek mujezinovih klicev z minaretov pa do budističnih meditacij in harekrišnovskih prepevanj, staroverskih kresov, scientoloških seans in vse do svetih pokrival v obliki cedil za testenine na osebnih izkaznicah paštafarijancev ali do zombijevskih piskrov in ponev pred slovenskim ’hramom korupcije’,« pravi profesor religiologije dr. Aleš Črnič s Fakultete za družbene vede. »In to bo težko spremenil še tako avtoritaren oblastniški obrat k tako imenovanim tradicionalnim identitetam in vrednotam.«

Črnič je do predloga, ki si ga je na parlamentarnem odboru privoščila SNS in po katerem bi se morali o veroizpovedi, pa tudi narodnosti in maternem jeziku, izreči obvezno, izjemno kritičen: »Je res treba spet eksplicitno spominjati na štetje in označevanje judov, ki je na koncu (pred samo osmimi desetletji) nepojmljivo kulminiralo v holokavstu?! Pa na sodobno islamofobijo, ki danes dominira po celotnem zahodnem svetu?«

Predlog SNS je tudi v neposrednem nasprotju s sodobnim načelom religijske svobode, ki izhaja iz svobode vesti. »To načelo, ki ga eksplicitno vsebuje tudi evropska konvencija o človekovih pravicah, ne dovoljuje državnih poseganj v vprašanja religije, niti ko gre za osebno opredeljevanje. Tako nobena država, še posebej pa ne taka, ki ima v svoji ustavi zapisano načelo religijske svobode, posameznikov preprosto ne more prisiliti k izrekanju o njihovi religijski pripadnosti. Četudi bi torej naš parlament tak zakon sprejel, bi ga moralo razveljaviti ustavno sodišče.«

»Je res treba spet eksplicitno spominjati na štetje in označevanje judov, ki je na koncu (pred samo osmimi desetletji) nepojmljivo kulminiralo v holokavstu?!«

- Dr. Aleš Črnič, profesor religiologije

Črnič sicer pravi, da bi znanstvenim proučevalcem religijskih in etničnih značilnosti družbe natančnejši, »uradni« podatki, zbrani na ravni države, lahko prišli prav. Lahko bi bili koristni za boljše razumevanje družbe in nemara tudi njeno učinkovitejše upravljanje. »A preveč je nevarnosti in možnih zlorab,« opozarja Črnič.

To dokazuje tudi aktualno dogajanje. Podatki, zbrani na ravni države, bi bili raziskovalcem z Inštituta za narodnostna vprašanja lahko v pomoč denimo pri pripravi resnih politik, s katerimi bi uresničevali posebne narodnomanjšinske pravice za italijansko, madžarsko in romsko narodno manjšino (pa tudi za urejanje položaja zajetne zbirke »ostalih« manjšin). SNS pa je iz tega razvila absurdno trditev, da njen amandma k zakonu o prijavi prebivališča skrbi za manjšine. Država bi torej vse svoje prebivalce k temu, da ji zaupamo podatke o svoji narodnosti, veroizpovedi in maternem jeziku, hkrati pa še svoj naslov, prisilila zato, da bi lahko preštela in ustrezno zavarovala pripadnike narodnih manjšin. Gre za sprevrženo interpretacijo ustave in drugih predpisov, ki varujejo manjšine. Zato je skupina pripadnikov italijanske manjšine predlog SNS že označila za zlorabo manjšine in ga ostro obsodila.

Še en »administrativni genocid«?

Tisti, ki sprejetje spornega predloga SNS, četudi na koncu nekoliko ublaženega s popravki zakonodajno-pravne službe, lahko preprečijo, so poslanci. Levica je v torek vložila amandma, s katerim bi spremembe 7. člena zakona o prijavi prebivališča na seji državnega zbora, ki bo prihodnji teden, izničili. Predlaganim spremembam zakona pa bodo nasprotovali tudi v celoti. Z vložitvijo svojega amandmaja je Levica pravzaprav prehitela amandma, ki ga je nameravala proti predlogu SNS vložiti celotna opozicija skupaj z vladno SMC. Ta je spornemu predlogu nasprotovala že na seji parlamentarnega odbora, prav tako NSi, še ena vladna stranka. Verjetnost, da izrekanja o narodostni in religijski pripadnosti v zakonu o prijavi prebivališča na koncu ne bo, je zato velika. Tudi zato, ker imajo stranke menda slabo vest, da je tako zelo sporen predlog sploh uspel priti tako daleč v parlamentarni proceduri. 

Ne glede na to, kako se bo glasovanje izšlo, je škoda že narejena. Z vsako novo javno izraženo idejo, ki skuša nasilno poseči v našo zasebnost in nas pospešeno vodi v policijsko državo, standardi padajo, meja sprejemljivega se pomika vse nižje in nižje.

Kljub temu bo glasovanje izjemno pomembno. Med drugim bo pokazalo tudi, ali so poslanci pripravljeni sprejeti odgovornost za še kakšen »administrativni genocid«. Ker je bil predlog SNS na hitro vtaknjen ravno v zakon o prijavi prebivališča in zato zadeva register stalnega prebivalstva, ob njem ne moremo mimo dogajanja v letu 1992, ko je država iz registra stalnega prebivalstva nezakonito izbrisala več kot 25.000 ljudi. Šlo je za rasistično dejanje, ki je večinoma prizadelo ljudi, rojene v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, in imelo je boleče posledice; nenadoma so ostali brez veljavnih dokumentov, zavarovanj, možnosti zdravljenja, nekatere so izgnali iz države, čeprav so tu živeli desetletja, družine so razpadle. Gre za eno največjih sramot samostojne Slovenije, ki pa je SNS in SDS nikoli nista obsodili. Zdaj bi lahko odprli celo možnost za še kakšen nov izbris.