Graditelj sodobne Ljubljane

Spomin na nedavno preminulega arhitekta, urbanista in akademika Milana Miheliča (1925–2021) v sebi ne nosi le žalosti, ampak tudi nekaj trpkosti, saj je »njegov« Bavarski dvor v zadnjih treh letih postal urbanistični spaček. Vemo, da je bil Mihelič zaradi tega nesrečen, ni mu bilo vseeno, kaj se dogaja z javnim prostorom »Bavarca«, ki je imel velik potencial sodobne mestne četrti. Bavarski dvor deli usodo z marsikatero arhitekturno stvaritvijo slovenskih modernistov, saj je njihova arhitektura zadnjih 30 let na udaru tako imenovanih developerjev. Pri tem so sodelovale in še vedno sodelujejo mestne oblasti, tako da spremenijo mestni prostorski načrt, kot ustreza tem istim developerjem. Pri tem pa sodeluje tudi del arhitekturne srenje, ki ob tem s svojimi posegi neusmiljeno gazi in uničuje žlahtno arhitekturo generacije vrhunskih arhitektov šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja.

Dr. Stane Bernik, eden največjih poznavalcev slovenske arhitekture, je Miheliča opredelil kot graditelja sodobne Ljubljane, kot njenega ideoplastičnega uresničevalca. Večino realiziranih stavb in urbanističnih-arhitekturnih načrtov je Mihelič zavestno umeščal na poglavitni potezi severne mestne vpadnice, tako imenovane mestne hrbtenice, in jih ob njeni osi kapilarno povezal z obstoječim mestnim tkivom. Imenujejo ga »arhitekt Bežigrada«, četudi si pri gradnji tega dela Ljubljane deli primat z izvrstnim arhitektom in kolegom Savinom Severjem. Tudi Severjev arhitekturni opus je bil »na udaru«, saj je zaradi »developerskih« apetitov padlo že kar nekaj njegovih objektov, drugi pa so skoraj do neprepoznavnosti spremenjeni. A pri teh objektih je šlo za vrhunsko arhitekturo.

Miheliču upravičeno pripisujemo očetovstvo ljubljanskih severnih mestnih vrat, ki pa jim sreča ni bila naklonjena. V letih 1963–72 je Mihelič zasnoval urbanistično in arhitekturno rešitev za območje Bavarskega dvora in severnih vrat. Njegov načrt za ta del Ljubljane je bil odgovoren, sodoben. Od celotnega načrta je ostala le stolpnica S2, ki je bežno nakazovala, kako si jo je Mihelič zamišljal v celoti. Ta programsko in oblikovno dobro formuliran kompleks severnih ljubljanskih vrat je ostal nedokončan zaradi takratne birokracije. »Miheličeva severna ljubljanska vrata, ki so ostala torzo, danes doživljajo dokončno degradacijo nekdaj izjemne arhitekturne zasnove,« je že pred desetletjem zapisal arhitekt in teoretik Miha Dešman, ko so na zahodni strani stolpnice S2 postavili zeleno-sivo stavbo Eurocentra. To je očitno bila že napoved regresije urbanistične in arhitekturne zasnove Bavarca. Dokončni udarec pa so Miheličeva »vrata« dobila v zadnjih nekaj letih, ko so njegovi stolpnici S2 prilepili generično arhitekturo hotela InterContinental, na drugi strani Bavarskega dvora pa so Miheličevi v temno steklo oblečeni Mednarodni avtomatski telefonski postaji (1972/78), tako imenovanemu klavirju, prilepili še eno stolpnico iz »kataloga računalniškega stavbarstva«. Ta nedokončana stavba ima v parterju izzidek, ki Miheličevemu elegantnemu klavirju jemlje življenjski prostor in zaustavlja njegovo fiktivno valovanje. Preprosto se ne da razumeti, kako lahko katerikoli arhitekt sprojektira takšen stvor in si ga upa postaviti v bližino vrhunske arhitekture. Navsezadnje pa se postavlja vprašanje, kako je mestni arhitekt in urbanist Koželj, ki bi naj skrbel za usklajeno podobo »najlepšega mesta na svetu«, pri takšni šlamastiki priprl oči in dovolil, da so akademikovo vrhunsko arhitekturo in urbanistično zasnovo Bavarca preglasili dve v nebo vpijoči stavbi, ki povsem ignorirata genius loci (lat. duh kraja). Pač še ena izkaznica slabih arhitekturnih in urbanističnih potez Mestne občine Ljubljana.

Mihelič je pri ustvarjanju sledil osnovnim paradigmam evropskega modernizma in funkcionalizma, a mu je ob tem uspelo uveljaviti osebni arhitekturni jezik. Z morfološkega vidika je njegova arhitekturna zasnova vzorčni primer razmerja med prostorom in konstrukcijo ter funkcijo. »Najprej je rešil konstrukcijo, nato vzporedno dodajal volumen, kakor so to delali tudi stari mojstri konstrukcij gotskih katedral. Uravnoteženi skelet je uprostoril, oblikoval prilagodljiv prostor, kakor je narekovala njegova namembnost in izraznost. Notranji prostor pa je oblačil v plašč betona, stekla in kovinske mreže,« je zapisal umetnostni zgodovinar mag. Gojko Zupan ter poudaril, da je Mihelič poznal pozitivne in negativne strani vseh trendov v arhitekturi ter se nanje odzval zelo premišljeno, povzel je le tisto, kar je izpolnjevalo njegova visoka strokovna in etična merila. Bil je inventiven, avtorsko pretehtan, moder arhitekt svojega časa. Ni ga mogoče uokviriti samo v slogovne značilnosti modernizma, brutalizma, high techa, postmodernizma ali drugih izmov. Nedvomno pa je bil mojster konstrukcije in izredni poznavalec teorije prostora. Kot arhitekt in urbanist je stal v samem središču povojne slovenske arhitekture.

Mihelič je bil tudi med pionirji gradnje ljubljanskega Gospodarskega razstavišča. Začel je konec petdesetih let kot sodelavec arhitekta Branka Simčiča pri snovanju hale A. V šestdesetih pa je načrtoval in realiziral hali B in C. Zanimiva je hala C, kjer je nanizal tipske kvadratne prostorske elemente, z njimi dosegel večjo fleksibilnost in možnost prilagoditve različnim zahtevam razstavljavcev, saj se štirje moduli lahko združijo po potrebi v enotni razstavni prostor. Gre za niz štirih paviljonov v kvadratni tlorisni zasnovi s konstrukcijo železobetonskega stebra z gobasto osmerokotno streho, v kateri so do polovice višine dvorane obešene lamelne betonske senčne platice. Ob kompleksu Gospodarskega razstavišča pa je sprojektiral še stavbo veleblagovnice Slovenijales (1974–80).

Skupaj z arhitektom Ilijo Arnautovićem je tudi pionir sodobnega slovenskega stanovanja. Leta 1955 sta zasnovala načrt za dvo- in trisobna stanovanja s središčnim sanitarnim vozlom. Celotno stanovanje je pravzaprav en velik prostor, ki pa ima v svojem osrčju kuhinjo, kopalnico in stranišče, kar so poimenovali sanitarni vozel. Ob njem so prostori nanizani kot niše, ki jih povezuje krožna pot; notranji prostori hkrati neposredno definirajo tudi zunanji ustroj objekta. Sorazmerno majhna stanovanja z omenjenim nizanjem prostorov so tako pridobila poglede vzdolž svoje celotne dolžine in še naprej skozi veliko okno. Stanovanja so dajala občutek, da so večja, kot so bila v resnici. Sanitarni vozel je imel v stanovanju sredinsko postavitev, s tem pa je izgubil možnost neposrednega naravnega prezračevanja. Arhitekta sta našla rešitev in razvila nov tip instalacijskega jaška in montažne ventilacijske tuljave za prezračevanje. Po tem modelu so bile realizirane stolpnice na Roški, Streliški in v Savskem naselju v Ljubljani, pa tudi stolpnici na glavnem trgu v Velenju in stolpnici na Kersnikovi ulici v Ljubljani (1969–1971), kjer je Mihelič izkazal mojstrstvo v konstrukciji stolpnice in v razmerjih nosečih in nošenih elementov z logičnim izrisovanjem vodoravne členjenosti.

Načrtoval je tudi zasebne hiše; najprej atelje za brata slikarja Franceta Miheliča (1951/52), ki je njegov najzgodnejši primer, kako izkoristiti možnosti arhitekture v majhnem merilu. Pri lastni stanovanjski hiši v Ljubljani (zgrajena 1955/57/59, prezidava 1974/75) je prvotno zasnovo hiše s poznejšo adaptacijo odprl proti vrtu s steklenimi stenami; hkrati je izoblikoval prijeten atrij. Njegova počitniška hiša nad pečino v Fiesi (1977–85) je hiša dveh pogledov – v osni smeri proti morju s krasnim pogledom na zaliv in hkrati s pogledom na vrt, ki je dajal zavetje pred pekočim soncem in burjo. Središče je prostorna bivalna soba, ob njej pa so nanizani stranski funkcionalni prostori. Tudi spodnji zalomljeni del hiše z vkopanim manjšim stanovanjem na kletni ravni z zeleno teraso odpira pogled na tržaško veduto.

Mihelič je postavil nekaj ključnih arhitektur tudi v drugih jugoslovanskih mestih.

Veleblagovnica v Osijeku, zgrajena v letih 1963–1967, je zbudila veliko zanimanje strokovne javnosti doma in v tujini. Zasnovana je kot dvoranska stavba, členjena v tri nadstropja. Nadstropni del je izveden v jekleni konstrukciji, klet in pritličje pa sta v železobetonu. Fasadna obloga je iz montažnih polnilnih elementov, ki so na zunanjščini obloženi z aluminijastimi lamelami. Miheličev izvirni prispevek je bil na področju inovativnih stikov različnih materialov in diskretnih oblikovnih rešitev, ki so poudarile te stike.

S podobno odličnostjo je izvedel tudi veleblagovnico Stoteks v Novem Sadu (1968–72), ki stoji globoko v križiščnem prostoru dveh ulic. Bernik je lepo opisal, kako je oblikoval »izrazno diferenciran trikotni sklep stavbnega bloka med tipično ulico preteklega stoletja in sodobno ulico s togimi, horizontalno opredeljenimi stavbnimi bloki. V prvi se stika s historično stilno stavbo v kontrapunktnem sestavu, v drugi izstopa s plastično členjenim pročeljem, z ritmično igrivimi premenami kamnitih ploskev, ki nakazujejo nadstropno delitev stavbe in tako je domišljeno rešil problem vogalne stavbe.« Težka lokacija je bila za Miheliča izziv in spet je nalogo rešil z vso mojstrsko briljanco ter veleblagovnico prilagodil obema linijama ulic z različnimi nizi gabaritov.

V letih 1990–94 se je lotil načrtovanja cerkve v Stožicah v Ljubljani, kjer je z izčiščenim konceptom nosilne konstrukcije poenostavil vse zadrege, ki se lahko pojavijo pri načrtovanju sakralnih vsebin stavbe in njenih spremljajočih funkcij. Sakralni prostor je položil v dvignjeno in zaobljeno dvorano, v katero pada svetloba s strani in z vrha. Na vzhodno stran je postavil župnišče, ob razgledni terasi pred vhodom pa vitek zvonik. Arhitektura stožiške cerkve nadaljuje arhitekturno dojemanje tega predela mesta, upošteva genius loci in je kot simultan zapis v obstoječo mestno mrežo.

Mihelič je prejel veliko nagrad za svoje delo, njegov opus šteje približno 60 realiziranih arhitektur, nekaj deset prenov in nešteto udeležb na projektnih natečajih. Prvo Prešernovo nagrado je dobil že leta 1959, skupaj z Brankom Simčičem in Ilijo Arnautovićem, leta 1968 je sledila nagrada Prešernovega sklada, leta 1976 Prešernova nagrada za življenjsko delo in leta 2008 Plečnikova medalja za arhitekturni opus. Zaradi izjemnega prispevka k slovenski kulturi in povojni arhitekturi je bil od leta 1981 član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Bil je tudi pomemben predstavnik ljubljanske šole za arhitekturo, tudi zato bi moral biti danes njegov urbanizem učbenik mestotvornega arhitekturnega delovanja in oblikovanja.