Plošča / Nick Cave & Warren Ellis: Carnage

Specifične zgodovinske okoliščine in požrtvovalnost nekaterih akterjev z domače glasbene scene so poskrbele, da se je šarmantni črnolasi avstralski poet z apokaliptičnim »croonerskim« vokalom in pronicljivimi verzi, v katerih se prepletata eros in tanatos, za vedno zasidral v srcih slovenskih alternativcev. Nič presenetljivega, saj je Cave v različnih postavah od leta 1987 v Ljubljani nastopil kar enajstkrat, nazadnje leta 2017 v razprodanih Stožicah, kjer je predstavil album Skeleton Tree. Njegov najaktualnejši projekt Carnage, ki sta ga podpisala z dolgoletnim sodelavcem iz različnih zasedb, dolgobradim multiinstrumentalistom Warrenom Ellisom, prihaja po dveh velike pozornosti deležnih dolgometražcih njegovega benda The Bad Seeds, ki ju je zvočno in tematsko zaznamovala tragična sinova smrt. Žalobna, zimsko letargična atmosfera albuma Ghosteen (2019) je v poslušalcu zbudila občutek posebne slovesnosti, besedila pa v iskanju odrešenja skoraj katoliško milost. A podobno kot pri glasbi, ki sta jo z Ellisom napisala za filme, kot je Kako je Jesseja Jamesa ubil strahopetec Robert Ford (2007), tudi nova izdaja prinaša močan poudarek na cinematičnosti skladb, ki so razpoloženjsko in slogovno bolj dinamične od materiala zadnjih let.

Vsaka izmed osmih transžanrskih kompozicij, ki jih definirajo izjemno evokativna besedila, Cavova tesnobno čutna interpretacija in Ellisova fluidna zvočna podoba, bi lahko predstavljala posamezni prizor v filmskem omnibusu različnih režiserjev. V filmu bi Cavu sledili po balkonih in poljih sivke, pod soncem, luno in deževnimi oblaki, na mostu in v avtu na samotni cesti. Gre za motive, ki jih najdemo v kataklizmičnih (Hand of God) in nostalgičnih (Balcony Man), vendar pogosto tudi z upanjem prežetih (Shattered Ground) in politično obarvanih komadih (White Elephant). V tem zadnjem recimo naletimo na podobo »belega lovca«, metaforo za belega supremacista, ki vas bo »ustrelil zastonj«. Toda pod površinsko pogubnostjo besedil brbota novo upanje, ki ga utelešajo zaključni verzi tega komada: »A time is coming, a time is nigh for the kingdom in the sky. We’re all coming home in a while.«

Kot nekakšen psevdosoundtrack se Carnage strukturno navdihuje pri naratorskih postopkih sodobnega filma. Zato tudi Cave učinkuje kot pripovedovalec, ki je hkrati opazovalec in protagonist lastnih besedil. Rdeča nit albuma je nebeško kraljestvo kot splošna metafora za odrešenje in vrnitev v naročje ljubljenih. Bridka glasba njegovih zadnjih albumov je pestila in obenem tolažila naše duše, Carnage pa je afirmacija volje do življenja, ki se še naprej pretaka po žilah modrookega preizpraševalca človeške usode. A ne pozabimo – da vse skupaj zveni tako presežno, monumentalno in brezčasno, je zaslužen predvsem maestro Ellis.