Kdor ima v rokah tožilstvo …

Da sta med državnimi podsistemi, ki so na prednostnem seznamu SDS za destabilizacijo, demontažo in ne nazadnje prevzem, čisto na vrhu sodstvo in tožilstvo, ni skrivnost. Takšno dogajanje že leta opazujemo v nekaterih višegrajskih republikah, po katerih se zdajšnja slovenska vlada zgleduje. Toda izkušnje iz teh držav učijo, da je to ena izmed težjih nalog. Ne nemogoča, a zagotovo zahtevnejša kot spreminjanje številnih drugih delov države in družbe po svoji podobi. Razlog je seveda v tem, da gre za pravosodne organe, ki so pogosto ravno zadnji branik pred politiki, ki so za dosego svojih ciljev pripravljeni žrtvovati in tudi kršiti marsikaj, celo zakonodajo, ustavo in mednarodne pravne akte. Prav zato evropske povezave, Evropska unija in Svet Evrope samostojnost sodstva in tožilstva in njuno neodvisnost od zlonamerne politike varujejo nekoliko odločneje kot pri drugih sistemih.

Prav Svet Evrope so slovenski tožilci, točneje Društvo državnih tožilcev Slovenije, nedavno obvestili o »številnih nedopustnih pritiskih« na tožilce, ki jih premier Janez Janša izvaja neposredno in posredno, prek vlade in državnega zbora in prek njemu podrejenih medijev. Kot neposredni povod za pismo so navedli ustavitev imenovanja državnih tožilcev. Na imenovanje ali napredovanje, ki ga mora potrditi vlada, že skoraj pol leta čaka 12 tožilcev, pred časom sta se na seznam uvrstila tudi kandidata za tožilca na evropskem javnem tožilstvu. Veliki večini kandidatov je skupno, da je SDS zmotilo njihovo dosedanje delovanje, na tožilstvu ali zunaj njega.

Poleg tega je koalicija v državnem zboru pred časom spremenila zakonodajo in tožilcem določila nove roke, v katerih bodo morali odločati, in tudi sankcije zoper »kršitelje« v obliki disciplinskih postopkov, ki se seveda lahko končajo celo z izgubo službe. Učinek zakonodajnega posega bodo prej ali slej manj kakovostne obtožnice, ki zaradi tega ne bodo prestale preskusa na sodišču. Še posebej to velja za najzahtevnejše zadeve gospodarskega kriminala, korupcije in zlorabe položaja, v katere so navadno (in tudi v danes odprtih konkretnih zadevah) vpleteni najvišji politični funkcionarji in njihovi sopotniki iz gospodarstva.

Seznam pritiskov na tožilstvo pa se tu ne konča. Vlada je pred dnevi spremenila (vladno) uredbo, ki dodatno (poleg zakona in ustave) ureja razmerja oziroma sodelovanje med policijo in tožilstvom. Z njo od tožilstva zahteva nekaj, česar ne zahteva niti zakon. In sicer, da tožilci vedno in v vseh primerih ne glede na hudost kaznivega dejanja ali nujnost situacije policijo usmerjajo zgolj pisno in ne več ustno. Namen novosti je viden na prvi pogled. Predkazenski postopek bo bolj zbirokratiziran, bolj zapleten in počasnejši, tožilci pa bodo imeli nekaj več (nepotrebnega) dela.

Vlada je ustavila imenovanje tožilcev. Zdaj pa želi del tožilskih pristojnosti prenesti kar na policijo.

Na vrhovnem državnem tožilstvu so se na to odzvali takole: »Spremembam smo ves čas odločno nasprotovali, saj zanje ni nobenih strokovnih razlogov. To je ugotovila že delovna skupina za spremljanje delovanja uredbe, v kateri je deset članov, predstavnikov različnih agencij in institucij, tudi policije. Nismo se strinjali, da ustnih usmeritev državni tožilec na ustna zaprosila policistov ne bi več dajal, ker je to praktično nemogoče in bi zavrlo vsakršno sodelovanje med tožilstvom in policijo. Z dokončno spremembo uredbe, ki je bila sprejeta, na državnem tožilstvu nismo bili niti seznanjeni.«

Sodelovanje med policijo in tožilstvom je v zadnjem desetletju preseglo nekatera nesoglasja in doseglo zgledno raven. A ta se je hitro znižala, ko je zdajšnja vlada zamenjala vodstveni kader na policiji. Na notranjem ministrstvu so zdaj napisali tudi spremembe zakona o organiziranosti in delu v policiji, po katerih bi policija lahko sama obravnavala nekatere zadeve, ne da o tem obvesti tožilstvo. Tako želi vlada »legalizirati« nastalo protizakonito stanje, saj je največja policijska uprava, ljubljanska, deloma prekinila komunikacijo z ljubljanskim tožilstvom zgolj zato, da je policija lahko na tožilstvo vlagala kazenske ovadbe zoper posameznike, ki so izgovorili ali imeli na transparentu napisano geslo Smrt janšizmu. Če bi komunikacija in z njo sodelovanje med policijo in tožilstvom tekla, kot zahteva zakonodaja, takšne, očitno povsem politično motivirane ovadbe niti ne bi bile vložene, saj bi policija v skladu z navodili tožilstva ustavila pregon, ker sploh ne gre za kazniva dejanja. Tako so seveda na tožilstvu v teh primerih tudi odločili, a šele, ko je zoper protestnike policija uradno vložila kazenske ovadbe.

Gre za zakonsko spremembo, ki je v neposrednem nasprotju z enim izmed osnovnih načel kazenskega postopka. V 147. členu zakona o kazenskem postopku namreč nedvoumno piše: »Če je ovadba podana sodišču, policiji ali nepristojnemu državnemu tožilcu, jo ta sprejme in takoj pošlje pristojnemu državnemu tožilcu.« Izjeme, ki jih določa zakon, so namenjene bagatelnim kaznivim dejanjem, med katera sodijo predvsem male tatvine v trgovinah in podobno. Nikakor pa recimo mednje ne sodijo – torej niso v domeni policije – odločitev o pregonu ali nepregonu posameznikov, ki izražajo protivladna mnenja, in z njo povezana strokovna vprašanja.

O tem je prejšnji četrtek za Odmeve na TV Slovenija spregovoril celo sicer docela zadržani generalni državni tožilec Drago Šketa. Opozoril je, da se, če bi policija izvajala preiskave v tajnosti, brez vednosti tožilstva, »poraja bojazen, da bo prihajalo do kolizije dveh usmerjanj, in sicer na eni strani ministrstva za notranje zadeve in na drugi državnega tožilca«. Povedano preprosteje, pojavili bi se različni pogledi policije in tožilstva na to, kdo in za katero kaznivo dejanje se preganja oziroma se ne preganja. Torej različni pogledi, kakršnih sicer po zakonu sploh ne more biti, saj glede tega velja le »pogled« tožilstva, ki usmerja policijo. Ta torej sploh ne more imeti svojega »pogleda« na takšna vprašanja. Razlog je kakopak jasen, policija je nedvomno dokaj klasičen organ v sestavi in nanj vsakokratna vladajoča politika deloma vpliva, stopnja vpliva in namen pa sta seveda lahko zelo različna. Tožilstvo, na drugi strani, je samostojen in neodvisen organ, na katerega menjave oblasti ne bi smele vplivati. Prav zato je vladna pristojnost, da imenuje tožilce, enako anahronističen ostanek preteklosti, kot je imenovanje sodnikov v državnem zboru, česar ne pozna več nobena druga država članica EU.

Velja se spomniti, da je prav vodji tožilstva Dragu Šketi pred časom predsednik vlade poslal grozilno pismo. Ne prek Twitterja, poslal mu je uradni dopis, v katerem je od njega zahteval, da od tožilcev terja preganjanje javnega izražanja gesla Smrt janšizmu kot kaznivo dejanje. V pismu, ki so ga slovenski tožilci poslali na Svet Evrope, sicer tudi piše, da premier prek Twitterja in medijev, ki so mu neposredno podrejeni, torej televizije Nova24 in tednika Demokracija, izvaja pritisk na posamezne državne tožilce, pri čemer sta jasno razvidna »javno izražena gnev in prezir predsednika vlade RS do tožilske institucije in posameznih državnih tožilcev«.

Vse to je predsednik vlade le potrdil, ko se je v intervjuju na Planetu TV odzval na očitke o političnih pritiskih na tožilstvo. Po njegovem mnenju vlada glede imenovanja tožilcev delo opravlja odgovorno in »s hitrostjo, ki je svetlobna leta hitrejša od tega, kar počne državno tožilstvo v temeljnih primerih, ki bi jih moralo preganjati, pa jih ne«. Ko gre za hitrost ukrepanja, se po njegovem mnenju »tožilstvo lahko skrije v Postojnsko jamo v najnižjo luknjo«.

Zakaj je Janša tako zelo in neutemeljeno oster in torej krivičen do sodstva in tožilstva, ki od evropskih nadzornih mehanizmov dobivata pozitivne ocene glede hitrosti in kakovosti odločanja? Razlogi so objektivni in tudi subjektivni, osebni. Med prvimi gotovo velja ponovno navesti že povedano, in sicer, da je pravosodje in v tem pogledu še posebej tožilstvo tisti organ, ki sprejme dokončno odločitev, katera kazniva dejanja se bodo preganjala in zoper katere konkretne osebe bo odrejen pregon, oziroma še pomembneje, katera kazniva dejanja in katere osebe se ne bodo preganjali. Predvsem v tem primeru je maksima o neodvisnem sodišču potem le še mrtva črka na papirju, saj to neodvisno sodišče niti ne more (politično) neodvisno presojati o krivdi, če zaradi (politične) odvisnosti tožilstva storilci kaznivih dejanj sploh niso obtoženi.

Med subjektivnimi, osebnimi razlogi za odpor Janeza Janše do pravosodja pa sta najočitnejša dva. Eden je gotovo ta, da drugače kot pri številnih drugih državnih in družbenih sistemih in podsistemih SDS v pravosodju nikoli ni imela in še vedno nima prevladujočega vpliva. Drugi razlog, ki je povezan s prvim, pa je, da je prav pravosodje njenemu dolgoletnemu predsedniku doslej zadalo najhujše udarce s tem, ko je preiskovalo in tudi preganjalo številne sume njegovega protizakonitega ravnanja ali takšnega ravnanja posameznikov, povezanih z njim ali s stranko.