Ustavni sodnik, drugačen od drugih

Ustavni sodnik, ki je bil izvoljen na izrecno zahtevo SDS, ddr. Klemen Jaklič, kolegom na splošno in poimensko rad očita intelektualno podhranjenost, nemoralnost ali političnost, zdaj pa je sam vedno pogosteje deležen takšnih očitkov. Vse verjetneje se zdi, da je akademski naziv pridobil mimo veljavnih pravil igre. Hkrati je sodnik, ki najmanj vestno opravlja svoje delo, saj manjka na tretjini sej. In kdo je odgovoren za posredovanje tajnih informacij z ustavnega sodišča vladi, če ni on?

Njegova najakutnejša težava je naziv rednega profesorja, ki ga je nedavno pridobil nepričakovano hitro, to pa zdaj po podatkih spletnega portala Necenzurirano.si preverja tudi Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS). Jaklič je preskočil vse poprejšnje faze, ki jih zahteva NAKVIS in skozi katere morajo sicer posamezniki na poti do akademskega naziva, in bil potrjen neposredno v najvišji naziv rednega profesorja. To so mu omogočili na Fakulteti za pravo in poslovne vede (FPPV), zasebni fakulteti v lasti katoliške cerkve, točneje

Katoliškega inštituta. O tem pa niti ni odločala resna habilitacijska komisija, kot je to v navadi na fakultetah, ki delujejo v sklopu ljubljanske ali mariborske univerze, pač pa tričlanska komisija, v kateri sta sedela nekdanji minister v vladah pod vodstvom SDS dr. Lovro Šturm in dr. Jurij Toplak, Jakličev osebni prijatelj.

Isti portal je razkril, da je prav Jaklič tisti ustavni sodnik, ki najmanj vestno opravlja delo, tisti ustavni sodnik, ki na sejah najpogosteje (neopravičeno) manjka. V zadnjih dveh letih je manjkal na tretjini sej ali pa jih je predčasno zapustil.

Po naših podatkih pa ne gre zgolj za to, da se ne udeležuje sej, ampak obstajajo tudi drugi kazalci, da dela, razen, kadar gre za politično občutljive zadeve, ne jemlje tako resno kot preostali ustavni sodniki. Na to kaže ena izmed tožb zoper Slovenijo pred evropskim sodiščem za človekove pravice, o kateri bo sodišče, kot kaže, vsebinsko odločalo. Gre za zadevo Dolenc proti Sloveniji, v kateri pritožnik evropske sodnike opozarja, da je pri glasovanju ustavnih sodnikov o njegovi zadevi en glas nepojasnjeno izostal. Šlo je za dopisno glasovanje, za katero imajo sodniki 14 dni časa. Zadeva ni bila sprejeta v obravnavo, ker za to niso glasovali vsaj trije sodniki, pač pa le dva. Preostali sodniki so glasovali proti ali bili opravičeno odsotni, neopravičeno, nepojasnjeno odsoten je bil le Jaklič.

Da pa delo, kot rečeno, jemlje resno, kadar gre za politično ali družbeno občutljiva vprašanja, dokazuje z glasovanjem, saj brez izjeme glasuje, kot ustreza SDS, in z odklonilnimi ali pritrdilnimi ločenimi mnenji, v katerih utemeljuje svoje odločitve. Vprašanje je, ali morda Jaklič svojega dela oziroma zvestobe politični stranki ne jemlje preresno in s tem krši temeljna pravila o ravnanju ustavnega sodnika.

Vse več med sabo nepovezanih primerov nakazuje, da ima SDS in s tem tudi sedanja vlada na ustavnem sodišču neposredno povezavo, prek katere pridobiva tajne informacije o še nezaključenih postopkih. Vlada se tako lahko odziva sproti, še preden ustavno sodišče o čem odloči, ker je obveščena o vsebini odločanja. Ko je bilo na dnevnem redu ustavnih sodnikov glasovanje o dopustnosti referenduma zoper sistemski zakon o stomilijonskih naložbah v vojsko in so bili torej vsi ustavni sodniki seznanjeni z vsebino predlagane odločitve, o kateri naj bi glasovali, je vlada nemudoma našla drugo rešitev in denar za vojsko rezervirala neposredno v proračunu, o katerem pa ni mogoče glasovati na referendumu. Ko so se, tudi nedavno, ustavni sodniki pripravljali na glasovanje o popolni prepovedi zbiranja ljudi, je vlada spet čudežno začutila, kakšna utegne biti odločitev, in spremenila odlok ter dovolila združevanje do deset ljudi.

Seveda ni mogoče trditi, da tajne informacije z ustavnega sodišča SDS dostavlja sodnik Jaklič. K temu sklepu lahko navaja njegova siceršnja pripadnost stranki. In dejstvo, da pred njegovim prihodom na ustavno sodišče vlade niso imele tega »privilegija«. A morda je še več razlogov za skrb, če za to ni odgovoren on. To bi pomenilo, da sta na ustavnem sodišču najmanj dva posameznika, ki sta najprej v službi politične stranke, šele potem v službi najvišjega sodnega organa, v katerem sta zaposlena.