Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 13  |  Kultura  |  Film

Shorta

Anders Ølholm & Frederik Louis Hviid

Noč jeze.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 13  |  Kultura  |  Film

Noč jeze.

Najprej zaslišimo nekoga, ki ječi: »Ne morem dihati!« Potem zagledamo policaja, ki na tleh duši temnopoltega moškega. George Floyd? Minneapolis? Ne, Danska, København. Ko je policijske racije v muslimanski soseski konec, temnopolti moški – ja, musliman – pristane v kritičnem stanju, policijsko nasilje pa muslimane dvigne pokonci, tako da danske oblasti tja pošljejo posebne enote, s helikopterji vred. V geto vletita tudi Mike Andersen (Jacob Lohmann), rasistični, robustni, toksični policaj, ki nima nič proti brutalnim racijam, in Jens Høyer (Simon Sears), mladi, naivni policaj, ki je brutalno racijo le nemo gledal, toda spletom okoliščin tam tudi obtičita – sama in preganjana, sredi noči, brez zaščite, brez avta in brez stika z zunanjim svetom, na labirintnem »sovražnem« terenu.

Rasistične zgodbe o Dancih, ki se na Danskem počutijo kot v tujini (o Dancih, ki Danske ne prepoznajo več), se groteskno obrnejo proti njima. Po malem sta videti kot rasist, ki v Landisovi epizodi Cone somraka pada v vzporedne – njemu sovražne – svetove, po malem kot Denzel Washington in Ethan Hawke v Dnevu za trening, po malem pa kot The Warriors, ki se skušajo v Bojevnikih podzemlja čez nevarno, sovražno ozemlje prebiti domov, na Coney Island, toda film je medel in razdišan, saj ob domišljanju, da je šokanten, požre več, kot lahko moralno in estetsko prebavi, obenem pa ne čuti kake silne potrebe po boljšem vpogledu v geto, kaj šele kake posebne sle po napetosti. Itak se zdi, kot da Andersenu in Høyerju po življenju strežejo metafore. (VOD)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.