Film / Shorta

zadržan

Noč jeze.

Najprej zaslišimo nekoga, ki ječi: »Ne morem dihati!« Potem zagledamo policaja, ki na tleh duši temnopoltega moškega. George Floyd? Minneapolis? Ne, Danska, København. Ko je policijske racije v muslimanski soseski konec, temnopolti moški – ja, musliman – pristane v kritičnem stanju, policijsko nasilje pa muslimane dvigne pokonci, tako da danske oblasti tja pošljejo posebne enote, s helikopterji vred. V geto vletita tudi Mike Andersen (Jacob Lohmann), rasistični, robustni, toksični policaj, ki nima nič proti brutalnim racijam, in Jens Høyer (Simon Sears), mladi, naivni policaj, ki je brutalno racijo le nemo gledal, toda spletom okoliščin tam tudi obtičita – sama in preganjana, sredi noči, brez zaščite, brez avta in brez stika z zunanjim svetom, na labirintnem »sovražnem« terenu.

Rasistične zgodbe o Dancih, ki se na Danskem počutijo kot v tujini (o Dancih, ki Danske ne prepoznajo več), se groteskno obrnejo proti njima. Po malem sta videti kot rasist, ki v Landisovi epizodi Cone somraka pada v vzporedne – njemu sovražne – svetove, po malem kot Denzel Washington in Ethan Hawke v Dnevu za trening, po malem pa kot The Warriors, ki se skušajo v Bojevnikih podzemlja čez nevarno, sovražno ozemlje prebiti domov, na Coney Island, toda film je medel in razdišan, saj ob domišljanju, da je šokanten, požre več, kot lahko moralno in estetsko prebavi, obenem pa ne čuti kake silne potrebe po boljšem vpogledu v geto, kaj šele kake posebne sle po napetosti. Itak se zdi, kot da Andersenu in Høyerju po življenju strežejo metafore. (VOD)