Komentar / Republika tvitov

Poleg znanstvenih odkritij in splošnega napredka v znanosti je obdobje razsvetljenstva v 17. in 18. stoletju zaznamoval tudi zanimiv in javnosti manj znan fenomen. Gre za pisemsko korespondenco med najbolj znanimi politiki, znanstveniki in (tako ali drugače) znanimi osebnostmi tistega časa. Thomas Jefferson, Benjamin Franklin, John Adams, Condorcet, Voltaire, John Locke in številni drugi so samo nekateri izmed pošiljateljev in prejemnikov te korespondence, ki je kasneje dobila naziv Republika pisem.

Ta izmenjava pisem med »influencerji« tistega časa ponuja privilegiran vpogled v nekatera izmed osrednjih vprašanj in s tem povezanih težav takratnih družb na obeh straneh Atlantika, na primer religije, strpnosti, demokracije, enakosti, svobode itn. Eden od najbolj znanih primerov je nedvomno Pismo o strpnosti Johna Locka, ki velja za nekakšen začetek »štetja« koledarske dobe sodobnih razprav o strpnosti. Tudi zato je Republika pisem vse do danes idealni forum izmenjave mnenj, stališč in idej.

V digitalni dobi so pisemsko korespondenco zamenjali elektronska pošta in druga spletna orodja. Med temi zagotovo prednjačijo socialna omrežja, na primer Twitter, Instagram in Facebook, ki so postala priljubljeno orodje tudi posameznih politikov in drugih javnih osebnosti. Kot del političnega marketinga (in samopromocije) so se uveljavila kot strateško orodje pri komunikaciji z javnostjo.

Hkrati so socialna omrežja tudi nekakšen lakmusov papir svobode izražanja v svobodni in pluralni družbi. Vse prepogosto pozabljamo, da je jezik predvsem sredstvo oziroma orodje sporazumevanja. A pri »cyberbullyingu« oziroma spletnem nasilju postanejo socialna omrežja ter prek njih posredovani sovražni govor pravzaprav nekakšno orožje. Njihova negativna mobilizacijska moč je prišla v ospredje s hujskaškimi tviti nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki so bili ključni sprožilec nemirov na washingtonskem Kapitolu v tako imenovanem inavguracijskem tednu januarja letos.

Morda najboljša prispodoba o jeziku kot »orožju« je izjava Johna F. Kennedyja ob podelitvi častnega ameriškega državljanstva Winstonu Churchillu. Kot je v zvezi s to podelitvijo poudaril Kennedy, je Churchill »mobiliziral angleški jezik in ga poslal v boj« proti totalitarizmom. Churchillovi govori v britanskem parlamentu in nagovori javnosti prek radia med drugo svetovno vojno so postali del zgodovine politične retorike.

Podobno kot hujskaški tviti Donalda Trumpa se bodo tudi toksični tviti sedanjega slovenskega premiera v zgodovino politične retorike zapisali na drugačen način. Razen primerov, ko socialna omrežja oziroma posamezne tvite uporablja za preusmerjanje pozornosti javnosti, so njegovi zapisi na njih v prvi vrsti orožje za obračunavanje z drugače mislečimi.

To ne nazadnje potrjuje tudi nedavno objavljeno letno poročilo o človekovih pravicah ameriškega State Departmenta. V njem se Slovenija pojavi kot nekakšna imaginarna Republika tvitov. Napadi na medije (predvsem prek socialnih omrežij) so v mandatu sedanje vlade postali simptom razvrednotenja minimalnih standardov politične kulture.

Glede na dejstvo, da velja svoboda izražanja – zgodovinsko in tudi konceptualno – za eno od najpomembnejših državljanskih svoboščin in temeljnih načel demokratične politične ureditve, je to opozorilo toliko bolj indikativno. Tudi zato je pisanje tvitov, s katerimi sedanji slovenski premier – vsakič znova – spodbuja sovraštvo in nestrpnost, rezultiralo v negativni bilanci medijske svobode v Sloveniji.

Lahkotnost pisanja tvitov sedanjega slovenskega premiera pa postavlja v ospredje še neko drugo vlogo jezika v komunikaciji. Poleg opisane mobilizacijske vrednosti ima jezikovna komunikacija – kakor potrjuje psihoanalitična praksa – tudi terapevtsko vlogo. V komunikaciji med psihoanalitikom in analizantom je prav jezik tisti, prek katerega slednji posreduje svoje sanje, spodrsljaje in drugo »psihopatologijo« vsakdanjega življenja. Zdi se torej, da v imaginarni Republiki tvitov med premierskim stolčkom in psihoanalitičnim kavčem ni prav velike razlike.

V enem od zadnjih esejev, Zakaj pišem, je britanski pisatelj, esejist, novinar in družbeni kritik George Orwell zanimivo in poučno opisal proces kreativnega pisanja. »Pisanje knjige,« kakor je zapisal, je »grozljiv, naporen boj, kot dolgotrajen napad hude bolezni. Česa takega se ne bi nikoli lotil, če me ne bi poganjal nekakšen demon, ki se mu ne morem upreti ali ga razumeti.« Orwell je torej kot prispodobo za muke in tegobe pisanja literarnih del uporabil bolezensko stanje, pri toksičnem tvitanju sedanjega slovenskega premiera pa je prispodobo bolezenskega stanja treba misliti (in razumeti) predvsem kot diagnozo.