Veliki brat v Mariboru

Prvo aprilsko soboto se je na Glavnem trgu v Mariboru zbralo večje število ljudi, ki so zahtevali odprtje šol in vzklikali protivladna gesla. Policijo je presenetila množičnost shoda in je hitro opustila možnost izločevanja posameznikov in pisanja glob, namesto tega so si policisti namestili telesne kamere in posneli obraze zbranih. Kasneje isti dan so sporočili, da bodo vsi, ki so bili tam in jih bo policija s prepoznavo obrazov lahko identificirala, na dom prejeli sporočilo o globi.

Ko so se naslednji dan v Mariboru ponovno zbrali ljudje, da bi izrazili nasprotovanje vladi, jih je bilo precej manj, pravzaprav le peščica. Ravnanje policije, tokrat v obliki napovedi, da bodo naknadno prek posnetkov kaznovali kolikor ljudi bodo le lahko, je doseglo svoj namen. In sicer namen zastraševanja, ki ga policija v tej in pa tudi v fizični obliki na kraju samem že leto dni izvaja v Ljubljani, kadar kdorkoli javno izrazi do vlade kritično stališče. In da je bil pravi namen – preprečevanje kritike vlade – dosežen, se nazorno kaže v Ljubljani. Od množičnih petkovih protivladnih shodov je sčasoma ostal le še petkov družbeno angažirani umetniški performans, ki se ga udeleži bolj malo ljudi.

Da ne gre za ukrepe, namenjene preprečevanju širjenja virusa, pač pa za preprečevanje protivladnih shodov, res ni težko ugotoviti. Navkljub ponovnemu »popolnemu zaprtju države« za potrebe boja z virusom se lahko ljudje še vedno zbirajo v velikem številu in celo v zaprtih prostorih, recimo v trgovskih centrih s pohištvom, tehničnim in podobnim blagom, ki ostajajo odprti. Tam zbrani ljudje ne tvegajo policijske obravnave ali celo denarne kazni.

Podobno velja za zbiranja, ki so sicer tudi formalno prepovedana, a v očeh vlade ne pomenijo grožnje oblasti. Tak primer so zbiranja vernikov katoliške cerkve pri mašah in drugih dogodkih na prostem ali v zaprtih prostorih. Eno od takih je bilo pred dnevi, le dan po omenjenem dogodku v Mariboru, v Mekinjah pri Kamniku. V tamkajšnji cerkvi je potekala velikonočna maša, odprta za javnost. Tja so po prijavi občanov prišli policisti, tistim navzočim vernikom, ki se jim ni uspelo pravočasno razbežati, pa izrekli opozorila. Nikogar niso legitimirali, kaj šele posneli, da bi ugotovili njihovo identiteto in jih oglobili.

V Sloveniji ni dovoljena avtomatska prepoznava avtomobilskih registrskih tablic, dovoljena pa je avtomatska prepoznava obrazov?

Pri vsem tem posebej zbuja skrb prav to, da policija uporablja ali bolje rečeno zlorablja slikovno snemanje posameznikov za potrebe legitimacije in kaznovanja. Seveda je smiselno, da policija dogodek, kjer se zbere večje število ljudi, tudi slikovno posname, in sicer s posebnim snemalnim vozilom. Tako snemanje je namenjeno morebitni potrebi prepoznave nasilnežev in okoliščin morebitnih kaznivih dejanj v množici ter tudi za spremljanje policijskih postopkov, predvsem kadar policisti uporabijo silo in najbolj grobo posegajo v človekove pravice. Slednjemu pa so prvenstveno namenjene telesne kamere, ki jih nosijo nekateri policisti kot del opreme za obvladovanje množic. To potrjuje tudi pojasnilo policije, ki so nam ga posredovali junija lani, ko smo jih spraševali o telesnih kamerah: »Kamera se ob začetku službe vklopi in ne snema (je pripravljena za snemanje). Kadar policist oceni potrebo po snemanju policijskega postopka, vklopi snemanje postopka.«

Policisti naj bi torej kamero vklapljali za snemanje posameznega policijskega postopka, ne pa za splošno snemanje ljudi, ki so se znašli na nekem kraju. Policija je sicer kmalu po nastopu sedanje vlade naročila nakup telesnih kamer za policiste in potem junija lani tudi opravila največji tovrsten nakup v zgodovini. Kupili so dodatnih 57 telesnih kamer, te zdaj uporabljajo za snemanje in kaznovanje posameznikov, ki zahtevajo normalizacijo izobraževalnega procesa ali kaj podobnega.

Informacijski pooblaščenec je sicer v preteklosti že večkrat posredoval zaradi policijske uporabe orodij za prepoznavo obrazov, ki deluje tako, da išče ujemanja med posnetki, ki jih naredijo policisti, ter policijsko bazo fotografij in tudi z vsemi drugimi javno dostopnimi fotografijami ali videoposnetki, ki jih policija pridobi v medijih, na spletu ter celo na družabnih omrežjih. Varuhu človekovih pravic so predlagali tudi ustavno presojo zakonodaje, ki ureja to področje, a se v njegovem uradu za to doslej, drugače kot v primeru orodja za avtomatsko prepoznavo avtomobilskih registrskih tablic, niso odločili. In vprašanje je, kako bi se odločili ustavne sodnice in sodniki o uporabi orodij za prepoznavo obrazov. Uporabo orodij za prepoznavo registrskih tablic so namreč prepovedali, zakonodajo, ki to ureja, pa razveljavili. Tudi tokrat je sicer informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik zaradi policijske snemalne akcije v Mariboru že uvedla inšpekcijski postopek.

Policija je junija lani opravila največji nakup policijskih telesnih kamer v zgodovini.

Ureditve glede snemanja in uporabe videoposnetkov v policijske namene so sicer po svetu zelo različne. Tudi kjer zakonodaja dovoljuje obsežne posege v zasebnost, se tovrstna sodobna tehnologija uporablja za potrebe odkrivanja ali preiskovanja kaznivih dejanj. In ne, kot je to sedaj policiji prešlo v navado pri nas, za kaznovanje točno določenega kroga ljudi in poleg tega zaradi storitve prekrška – prekrška prav posebne vrste: formalno gre za kršitev epidemioloških ukrepov, dejansko pa za izražanje protivladnih gesel.