Hanif Kureishi: Ničla

+ + + +

Tiranovi zadnji hropci

Britanski pisec pakistanskih korenin Hanif Kureishi (rojen leta 1954) se je, potem ko se je s prozo, še bolj s finančnimi učinki proze o vragolijah in podjetnosti priseljencev iz daljnovzhodnih predelov britanskega imperija prebil med elito in bogate, preusmeril. Zadnje čase piše predvsem o tej eliti in bogatih, o njihovih zadevalnih pa počeznih in plačljivih spolnih praksah, o pretkanih igrah, ki se jih grejo s svojimi bližnjimi in lastnimi biografi v želji, da bi se ukvarjali s sabo, se reče z lastno slavo. Tudi v Ničli je podobno: našpičeni filmski režiser na vozičku zasluti ženino avanturo. Z njegovim prijateljem. No, tajnikom. Z mlajšim, ki ima močno željo po izpovedovanju in ki z nespretnostjo in zakreditiranostjo ponuja srednjeletni ženski nekaj materinske, nekaj spolne utehe.

Ker je zaupanje dobro, nadzor še boljši, starina razpostavi mikrofone in kamere po hiši in kot negibni gibalec nadzira dogajanje. Z neverjetno brezobzirnostjo se vtika v novo ženino avanturo, kliče v restavracijo in mobilizira strežno osebje, da vohuni, recimo, doma uprizarja drame, se sklicuje na preteklo srečo, priklicuje ženin beg od prvega moža, s katerim bi morala v Pakistan, pa se je odločila zanj, in se muzajoče nasmiha, ko se žena ob njegovih uspehih pri odganjanju družinskega prijatelja lomi, moli in se začne zakrivati; v Londonu, kar ji je bilo še prej zoprno in je početje označevala za scela neprimerno. Vmes kakšnega prižgejo ali pa pomolčijo ob odvisnosti in podobni nefunkcionalnosti otrok, vsak od trojice jih ima po nekaj in sestavljajo zanimiv konglomerat, tudi glede kultur, vendar se zgodba uspešno zapleta in pridobiva obrate.

Kureishi v Ničli izpisuje zelo eksplozivno in dramatično situacijo, replike in hudobija so prignane do konca, predvsem pa popisane tako, da ni nihče čist, vsi so kontaminirani z nasiljem, lažmi, prikrivanjem. Žena, nabildana in v formi, se recimo rada igra pritiskanje blazin čez obraz, družinski prijatelj je zapeljivec, ki si obeta bogato vdovo ali ločenko, in žena je samo korak od tega – čeprav nejasno, korak v katero smer. V tej divji igri, ki jo vodi stari pokvarjenec, ni nikogar, ki bi bil upravičen, da vrže kamen, zato letijo ostre replike, podkrepljene z udarcem ali podlostjo.

Kureishi postavlja pred nas dekadentno varianto Ljubimca lady Chatterly, le da je postavljena v svet umetnosti in refleksije, vsi igrajo in nad vsemi je režiser, ki mu stvari vedno bolj uhajajo, inkontinenca v vseh oblikah ob zmanjšani mobilnosti krepi srd. Kureishi je prikazal zadnjo bitko za ljubezen, ki ni več predaja, temveč boj za nasledstvo, za zvestobo in pri tem vsi odpovejo. Kratek, s sunki in popuščanji spisan roman je zaradi zamolčanega, ko vidimo včasih le posledice fizičnega odziva na verbalne tuše, blizu dramatiki, Kureishi z njim ostaja provokativen in nezadržan popisovalec angleškega višjega sloja in tistih čisto zraven.