Intervju / »Najbolje, da kar umrem. Tak miselni preskok je pri mladih ljudeh hiter, sploh v težkih okoliščinah.«

Marija Vincek je univerzitetna diplomirana psihologinja, trenutno tudi doktorska študentka na Fakulteti za socialno delo, z dolgoletnimi izkušnjami dela z mladimi na osnovni in srednji šoli, visoki strokovni šoli in na fakulteti. Zaposlena je namreč kot svetovalna delavka in pomočnica ravnateljice na eni ljubljanskih osnovnih šol, sodeluje pa tudi v projektu Fakultete za socialno delo TropTNT, namenjenem mladim in njihovim staršem za lažje soočanje z vsemi tegobami, izzivi in tveganim vedenjem, ki so del odraščanja. Odkar se je začela pandemija, veliko pozornosti namenja duševnemu zdravju otrok in mladostnikov ter ocenjuje, da nas lahko stanje na tem področju trenutno zelo skrbi.

Te dni medije polnijo zastrašujoče novice. Oddelki za otroško psihiatrijo so polni, hospitaliziranih in obravnavanih je vsaj 40 % več otrok in mladih kot lani v istem obdobju. Vsak četrti študent razmišlja o samomoru, do 25 % mladih v starostni skupini med 18. in 29. letom kaže tveganje za pojav depresivne motnje ... So to realne številke, ocene? Jih lahko pripišemo le pandemiji? 

Ker se ves čas gibljem v krogu otrok in mladostnikov, me ti podatki v resnici ne presenečajo. Kolikor poznam razmere z dela na terenu, bi rekla, da so številke realne. Sama sem v stiku z osnovnošolci, srednješolci in študenti, povprečnimi pripadniki vseh treh skupin; ne gre torej le za mlade, ki bi bili v bolj stresnih ali kakšnih drugih ekstremnih situacijah, a se pogovarjamo o teh rečeh – in ja, so v stiski. Predvsem med študenti jih je kar nekaj povedalo, da so poiskali psihiatrično pomoč in da so čakali pol leta, da so prišli na vrsto – nekateri sploh še niso. Zato smo v okviru projekta za mlade TropTNT, ki ga izvajamo na Fakulteti za socialno delo, ustanovili tudi skupnost, namenjeno prav lajšanju stisk, ki nastajajo med epidemijo. Seveda to ni terapevtska skupina ali kaj podobnega, vseeno pa na mlade deluje blažilno. A če potegnem črto: mislim, da je treba te podatke in številke vzeti zelo resno. Naletela sem sicer na izjave strokovnjakov s tega področja, ki trdijo nasprotno, češ da so otroci in mladi ljudje trpežni, da se prilagajajo in da vse skupaj ni tako grozno. Ampak ne bi rekla, da je to res.