Tempirana bomba

Sredi marca je zaprtje tovarne v Ormožu napovedala italijanska gigantka Safilo. Slab teden pozneje je ameriška multinacionalka Adient naznanila zaprtje tovarne v Slovenj Gradcu, dober teden za tem pa konec proizvodnje v Biču pri Trebnjem še francoski Treves. Trojica zaposluje skoraj 1100 ljudi. Je to le začetek? Kaj se skriva pod plaščem epidemije? Predvsem pa: kje se bo končalo?

»Pol zaposlenih je starejših kot 50 let in to je kar težava,« pravi Bojan Rošek, predsednik sindikata v Adientu. V ponedeljek dopoldne, ko smo se sestali, je bilo pred slovenjgraško tovarno s 430 zaposlenimi, ki proizvaja sestavne dele za avtomobilske sedeže, zlasti višjega cenovnega razreda, vse videti normalno: »Prvi delavci bodo odšli konec julija in potem postopoma do konca leta, dokončno pa naj bi se podjetje zaprlo maja 2022.« Med delavci se stiska povečuje, stalnica pogovorov je, kaj zdaj. »Marsikdo izmed nas je tik pred penzijo. Bomo šli pa nabirat borovnice v Avstrijo. Osem evrov na uro,« je bilo v ponedeljek slišati pred tovarno. Nekatera podjetja, tudi bližnje Gorenje, sicer ponujajo nekaj prostih mest, a prava rešitev bi bila ohraniti proizvodnjo na sedanji lokaciji. Čeprav so v Adientovi centrali kot razlog za zaprtje navedli »zmanjšanje konkurenčnosti stroškov dela v Sloveniji«, Rošek zanika, da bi lastniki ta »problem« že obravnavali in predlagali znižanje plač. V Slovenj Gradcu, kjer po besedah Roška sicer le manjši del zaposlenih prejema minimalno plačo, so bili soočeni zgolj z odločitvijo lastnika: zaprtje. Argumentacija je nenavadna, ker Adient zagotavlja, da njegova druga tovarna v Sloveniji, v Novem mestu, zagotovo ostaja.

»Ugotavljajo, da Slovenija ni več ’best cost country’, zlasti zaradi stroškov dela. Na tej točki lahko hitro pričakujemo spin, da je to posledica dviga minimalne plače, obsega socialnih pravic itd. A videti je, da so pravi razlogi za zapiranje obratov drugje,« opozarja ekonomist Igor Feketija. »Skupni imenovalci zgodb treh zaprtih tovarn so najverjetneje zunaj domen slovenskih podjetij, gospodarski upad zaradi pandemije in strukturni premiki znotraj panog. V splošnem bi rekel, da je zadnji dejavnik najmočnejši.«

Dva od gigantov, ki zapirajo tovarne v Sloveniji – Adient in Treves –, delujeta v avtomobilski industriji, tretji, Safilo, ki v Ormožu zapira tovarno s 557 delavci, pa je drugi največji svetovni proizvajalec očal. V nobeni od treh tovarn ni bilo razvojnega ali raziskovalnega oddelka.

Skupni imenovalci usod tovarn so zunaj Slovenije; ne gre za to, da bi bila pri nas delovna sila draga, ampak za gospodarski upad zaradi pandemije in strukturne premike znotraj panog.

»Pandemija je težave v avtomobilski panogi le še poglobila,« pravi Feketija. Prodaja osebnih vozil na največjih svetovnih trgih se je v letu epidemije zmanjšala za približno 15 odstotkov. V Sloveniji je bilo lani po podatkih AMZS prodanih 53.694 osebnih avtomobilov, kar je 26 odstotkov manj kot v letu 2019 in najmanj po 2014. A strukturni problemi industrije izvirajo iz let pred koronakrizo. Ekonomist Feketija kot dva ključna dejavnika navaja nižje povpraševanje po avtomobilu zaradi (iskanja) drugačnih modelov mobilnosti, zlasti pri mlajših generacijah, ter »zeleni prehod«, to je prehod na »čistejše« tehnologije in ustavitev proizvodnje avtomobilov na fosilna goriva. »EU si je zastavila cilj znižati emisije CO2 za 37,5 odstotka do leta 2030. Da bi to dosegli, naj bi bila do takrat polovica avtomobilov električnih,« pravi. Opozarja na precejšen konsenz, da je povpraševanje po avtomobilih doseglo vrh pred pandemijo, celo pred letom 2019, in na že izvedeno veliko globalno krčenje delovnih mest v panogi v zadnjih letih. »Po podatkih nemškega sindikata IG Metall bo ’e-mobilnost’ samo v Nemčiji pomenila izgubo 160.000 delovnih mest v avtomobilski industriji od skupaj 840.000 v tej državi.«

Ameriška multinacionalka Adient, ki se umika iz Slovenj Gradca, proizvaja sedeže za večino svetovnih avtomobilskih proizvajalcev, od BMW do Tesla Motors. Od leta 2017 je skrčila proizvodno mrežo z 250 tovarn v 34 državah na 202 v 32 državah, število zaposlenih pa s 86 tisoč na 77 tisoč. Zadnje poslovno leto, ki se je končalo 30. septembra 2020, je multinacionalka ustvarila 12,7 milijarde dolarjev prodajnih prihodkov, kar je skoraj četrtino manj kot leto prej, in izkazala pol milijarde dolarjev izgube. Bilanc slovenjgraške tovarne za leto 2020 še ni, a že leta 2019 je poročala o upadu prihodkov za desetino, na dobrih 90 milijonov evrov. Skupina Treves s sedežem v Parizu, ki proizvaja avtodele za zvočno in toplotno izolacijo, ima 26 tovarn v 17 državah, kjer zaposluje 4900 ljudi. Za letos napoveduje 580 milijonov evrov prometa. Tovarno v Biču pri Trebnjem, kjer dela nekaj čez sto ljudi, je Treves odprl leta 2005, zaprl pa naj bi jo septembra letos »zaradi slabih poslovnih perspektiv«. Pomemben vzrok za odločitev naj bi bila potrebna večmilijonska sanacija po januarskem požaru ter negotovost, vezana na enega glavnih Trevesovih naročnikov, novomeški Revoz, pa tudi negotovost naročil za izdelavo Renaultovega modela twingo po letu 2024.

Ko so postali znani rezultati koronskega leta 2020, je zaprtje tovarne v Ormožu napovedala tudi skupina Safilo, druga največja svetovna proizvajalka očal s sedežem v Padovi. Vodstvo skupine je 11. marca za vlagatelje pripravilo 35-stransko PowerPoint prezentacijo z lanskimi rezultati in »usklajenimi« načrti za naprej. Prihodki skupine, ki so se zadnje desetletje gibali pri milijardi evrov, so lani padli na 780 milijonov evrov, izguba je po prilagoditvah znašala 46 milijonov evrov. Stran 22 v prezentaciji je bila namenjena dvostavčni informaciji o Ormožu. Pod naslovom »Uskladitev proizvodnih zmogljivosti na trenutne in prihodnje potrebe« je zaprtje opisano kot »potrebna akcija«, 557 presežnih delavcev pa kot »ključna posledica«. To zaprtje so dodali strategiji s konca leta 2019, ki je predvidela ukinitev skoraj 700 delovnih mest v matični Italiji. Skupina je v zadnjih petih letih sicer že znižala število zaposlenih s 7325 pod 5800, leta 2017 je 228 delavcev odpustila tudi ormoška tovarna. Feketija opozarja, da Safilo izgublja konkurenčni boj z največjo proizvajalko očal, skupino Luxottico-Essilor, premiki so tudi pri materialih: »ormoški« optil nadomeščajo s cenejšim acetatom iz celuloze oziroma biološko plastiko. V Italiji sicer Safilo za zdaj ohranja tri lastne proizvodne tovarne ter po eno v ZDA in na Kitajskem.

Nepovratna in nepogojevana državna pomoč v obdobju epidemije je multinacionalkam dala zlasti dodatni čas (brez stroškov) za preučitev izhodne strategije iz Slovenije – in za ugotovitev, da je tudi ta izhod v Sloveniji zastonj.

»Pandemija torej sama po sebi ni razlog za zaprtje tovarne, sploh ob državni pomoči za ohranjanje pri življenju. Je pa priložnost za optimizacijo, konsolidacijo, racionalizacijo in kar je še podobnih izrazov za povečevanje stopnje eksploatacije delovne sile,« opozarja Feketija in dodaja, da je tekmovanje z nizko ceno delovne sile »sila klavrn model gospodarskega razvoja«: »Enako velja za ekološki dumping, pa tudi davčni dumping, torej dvorjenje investitorjem z obljubami spodbud iz državne blagajne – davčne olajšave, subvencije, itd. To je tekma proti dnu.«

Slovenske tovarne Adient, Treves in Safilo, ki so del globalnih skupin in se bodo zaprle, so v zadnjem letu prejele skupaj 1,7 milijona evrov državne pomoči za delavce na čakanju na delo. Samohvala ministrov aktualne vlade, kako so s shemami pomoči ohranili 300 tisoč delovnih mest, se razblinja. Nepovratna in nepogojevana državna pomoč je multinacionalkam dala zlasti dodaten čas (brez stroškov) za preučitev izhodne strategije iz Slovenije – in za ugotovitev, da je tudi izhod zastonj.

Si je Slovenija z nepogojevanjem pomoči naredila škodo? »V Sloveniji glede subvencioniranja skrajšanega delovnega časa velja zaveza, da delodajalec v času prejemanja subvencije in še en mesec po tem ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavcem, za katere je prejel subvencijo, in ne sme začeti postopka odpovedi večjemu številu delavcev. V primeru subvencioniranja čakanja na delo, kljub temu da je ukrep ’težji’, zaveza velja le v času prejemanja subvencije,« stanje opisuje sindikalist, predsednik sindikata Pergam Jakob Počivavšek. »Sindikati smo ob vsakokratnem sprejemanju interventnih zakonov pozivali in predlagali podaljšanje te zaveze na daljše obdobje po preteku obdobja prejemanja subvencije prav z namenom, da se prepreči situacije, ki so nastale v primerih Adienta, Safila in Trevesa.« Pobudo je zdaj na vlado naslovila stranka Levica in poziva k pripravi zakonske spremembe, ki bi delodajalcem v obdobju vsaj treh mesecev po koncu prejemanja državne pomoči iz interventne zakonodaje preprečila sprožitev odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga in na podlagi katere bi se omenjene pomoči preoblikovale v povratne pomoči v obliki vložka v premoženje delodajalca. Sindikalist Počivavšek potrjuje, da so nekatere države postavile ostrejše pogoje kot Slovenija: »Kar nekaj držav, med njimi na primer Italija, Francija, Španija, Slovaška, je bilo zavezanih k ohranjanju zaposlitve tudi po zaključku obdobja prejemanja pomoči, in to v daljšem trajanju kot Slovenija. Na drugi strani so bili v Avstriji delodajalci zavezani k ohranitvi delovnih mest še en mesec po izteku prejemanja pomoči, vendar se je zaveza nanašala na vse zaposlene – ne le na tiste, za katere je delodajalec prejel pomoč.« Odločitev za odhod iz Slovenije je bila torej, upoštevajoč koronske ukrepe, lažja kot v več drugih državah.

Rešitve za nastale razmere v vseh treh občinah iščejo tako sindikati kot občinske oblasti. V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije vlado pozivajo k spremembi zakona o dohodnini v delu, ki obdavčuje le odpravnine, višje od desetih povprečnih mesečnih plač. S to opustitvijo bi tuja podjetja, ki se odločajo za likvidacije podjetij in imajo denar, pripravili k pogajanjem o višjih odpravninah za delavce.

V Nemčiji imajo za čas po epidemiji pripravljenih okoli 100 milijard evrov samo za preprečitev prevzemov oziroma za dokapitalizacijo oslabljenih (vendar za nemško ekonomijo pomembnih) družb.

Na terenu pa veliko obljublja gospodarski minister Zdravko Počivalšek. Gre za gašenje situacije, ki zaradi akutnosti in razsežnosti skoraj zagotovo ne bo sledila razvojni strategiji, ki jo vlada ravno ta mesec prijavlja v Bruselj. Nacionalni načrt za odpornost in okrevanje namreč obljublja premik Slovenije v globalnih dobaviteljskih verigah od statusa »advanced manufacturing and services« do statusa »innovative activities«, kot prvi prednostni sektor pa navaja »napredno avtomobilsko industrijo in mobilnost«. Ob tem ne gre pozabiti, da smo še pred tremi leti, ko razmere niso bile akutne kot zdaj, omogočili avtomobilski gigantki Magna postavitev lakirnice za avtomobile na vodovarstvenem območju in ji dodelili okoli 18 milijonov evrov finančnih spodbud. To »največjo ’greenfield’ investicijo v zgodovini samostojne Slovenije« sta si pripisala takratni premier Miro Cerar in prav gospodarski minister Zdravko Počivalšek.

Ena od takratnih zavez Magne je bila, da do oktobra 2021 v Hočah zagotovi nekaj več kot 400 zaposlitev. »Za zdaj so zgolj pri polovici izpolnjene zaveze, pa niti za že zaposlene usoda še ni jasno začrtana,« je januarja poročala STA.

Je odpuščanje v Sloveniji cenejše kot drugod?

V Sloveniji manj strogo varovanje zaposlitve v primerjavi s številnimi drugimi državami

»Po raziskavi Deloitte Touche iz leta 2018 so v Sloveniji stroški odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlenim v povprečju relativno nizki, bistveno nižji kot v Italiji ali Franciji, primerljivi z Nemčijo in nekoliko nižji kot v Avstriji,« pravi sindikalist Jakob Počivavšek, predsednik Pergama. »Slovenija se po raziskavi uvršča med 10 držav EU z najnižjimi stroški za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Med državami sicer obstajajo razlike o strukturi tega stroška (odpovedni roki, odpravnine, pravni stroški), določene razlike so tudi glede na nekatere okoliščine odpovedi (delovna doba, starost, varovane kategorije). Tudi po indeksu varovanja zaposlitve, ki ga izračunava OECD, ima Slovenija manj strogo varovanje zaposlitve v primerjavi s številnimi drugimi državami, vključno na primer z Italijo, Francijo, Nemčijo, Avstrijo, pa tudi Češko, Slovaško in Poljsko. Zagotovo je to lahko eden od elementov, ki vplivajo na lažjo in hitrejšo odločitev o zapiranju podjetja, težko pa rečem, da navedeno potrjuje tezo, da strošek odpovedi pogodb o zaposlitvi, kot neizogibni pogoj za zapiranje podjetja, ni pomembna ovira za zaprtje, saj ta strošek, zlasti v primeru večjih podjetij, vseeno ni zanemarljiv.«

Črne napovedi

Ekonomist Velimir Bole o zapiranju podjetij, ki še prihaja

»Vsaj dva razloga kažeta na obsežno restrukturiranje kapitala in zaposlenosti ob koncu epidemije,« odgovarja ekonomist Velimir Bole na vprašanje, kaj se bo dogajalo s podjetji po epidemiji. Kot prvi razlog navaja »ogromne razlike med sektorji« v neto prizadetosti v času pandemije, torej v razliki med škodami zaradi omejevanja socialne mobilnosti in obsegom državne pomoči. »Celotni sektorji bodo soočeni z drastičnimi razlikami v pogojih poslovanja. Na eni skrajnosti bosta na primer energetika ali komunikacije, na drugi pa na primer prizadeto gostinstvo in turizem, kulturne in razvedrilne storitve, športne storitve.« Kot drugi razlog omenja trenutno »nevidnost« težav zaradi pomoči: »Zaradi pomoči države in zaustavitve insolvenčnih postopkov (število stečajev v času pandemije v EU pada) razlike v poslovni uspešnosti med podjetji in sektorji v času pandemije niso opazne, čeprav hitro raste število tako imenovanih ’zombie’ podjetij, ki ob ponovnem zagonu gospodarstva ne bodo preživela oziroma bodo preživela le s pomočjo države. Za EU segajo ocene deleža teh podjetij preko 20 odstotkov vseh podjetij. S koncem pandemije (prenehanjem pomoči države in ponovnim sproščanjem insolvenčnih postopkov) je v EU pričakovati opazno rast stečajev, torej lahko v Sloveniji pričakujemo pospešeno zapiranje tako domačih kot tujih podjetij.« Bole opozarja, da imajo v koronskem paketu pomoči v Nemčiji za te namene – torej za čas po epidemiji – pripravljenih okoli 100 milijard evrov samo za preprečitev prevzemov oziroma za dokapitalizacijo oslabljenih (vendar za nemško ekonomijo pomembnih) družb.

Usoda podizvajalcev

Igor Feketija, ekonomist

»Ob neslavnem propadu slovenskih proizvajalcev – pogosti posledici izrazito slabega upravljanja, osredotočenosti menedžmenta na lastninjenje podjetij, ki so jim bila zaupana v upravljanje, neznanja, političnega kadrovanja itd. – so slovenska proizvodna podjetja v mnogih primerih postala le obrati v okviru nekega večjega sistema. V takšni vlogi, brez lastne znamke in lastnega odločanja, so ranljivejša v časih krize oz. časih ’konsolidacij’ in ’prestrukturiranj’ podjetij.«