In hvala za ribe!

Ko gledate Seaspiracy, Netflixov dokumentarec o ropanju in plenjenju morja, vas ima, da bi začeli serijsko podpisovati peticije – proti industrijskemu ribolovu, proti ilegalnemu ribolovu, proti lovu na kite, proti lovu na delfine, proti plastificiranju morja, proti suženjskemu delu na ribiških ladjah in tako dalje. V nedogled.

Seaspiracy, ki ga je posnel 27-letni Britanec Ali Tabrizi, je triler. Grozljivka. Šoker. V trenutku je postal hit in mit. In predvsem: globalna senzacija. Ljudje pravijo, da jim je odprl oči, da so zgroženi in zaprepadeni ter da morja, rib in ribolova ne bodo nikoli več videli tako, kot so jih videli. Mnogi so celo oznanili: rib ne bomo več jedli! Doslej so bili očitno prepričani, da ribe utrgajo z drevesa. Niso gledali Levjega kralja – ali pa slišali štikla Circle of Life, nežne, sladkobne, metaforične afirmacije mesne prehrane.

Seaspiracy nima nobenih iluzij: do leta 2048 bodo oceani prazni. Rib ne bo več. Iz oceanov jih na leto potegnejo skoraj tri trilijone, lovijo pa jih s tako pohlepno naglico, da se ribji fond ne more obnavljati (»overfishing«). Pri tem ritmu je konec neizogiben. Kar seveda pomeni, da se obeta ribja apokalipsa. Ribe boste jedli le še 27 let, potem pa le še umetne – z drevesa.

Dalje, gotovo se zavedate, da se v severnem delu Tihega oceana vrtinčijo neizmerne gmote človeških odpadkov (v velikosti 1,5 milijona kvadratnih kilometrov), ki jih imenujejo »veliko pacifiško območje smeti«, alias Great Pacific Garbage Patch. Nič čudnega, če pomislite, da v morje vsako minuto roma za velik tovornjak plastike. Še huje pa je tole: kar 46 odstotkov teh odpadkov, ki plavajo v morju, sestavljajo ribiške mreže, ki jih ribiči zavržejo in pustijo v morju. Ergo: ne plastična embalaža, ne plastične vrečke, ne plastični jedilni pribor, ne plastenke – oceane duši plastika ribiških mrež.

Dalje, pri komercialnem, industrijskem ribolovu ujamejo tudi 40 odstotkov rib, ki jih niso imeli namena loviti in ki jih potem – crknjene, ranjene, pohabljene ipd. – zmečejo nazaj v morje. Žrtve tega prilova so tudi kiti in delfini – pri ribolovu niso »ciljna vrsta«, a jih vsako leto pokončajo okoli 300 tisoč. Samo na francoski strani Atlantika vsako leto pobijejo deset tisoč delfinov. A to še ni vse: samo ameriške ribiške ladje vsako leto ujamejo, ranijo in pokončajo okoli 250 tisoč želv. Komercialno ribištvo je strah in trepet oceanov, morilski, tako rekoč genocidni stroj. Še toliko bolj, ker je pred ribolovom zavarovanih le pet odstotkov oceanov, toda tudi v veliki večini teh petih odstotkov oceanov ribolov kljub vsemu dovoljujejo.

Dalje, ribiške ladje z vlečnimi mrežami buldožirajo, deforestirajo in uničujejo morsko dno – na leto uničijo skoraj štiri bilijone akrov. S tem uničujejo habitat in živalske vrste, korale in morske pse, ki jih sploh ne ciljajo (pri tem masivnem, eksplozivnem podmorskem buldožiranju se sprošča več ogljika kot ga ustvari letalski promet, če smo že ravno pri tem). Ribe nimajo ne budžeta ne časa za ponovno izgradnjo domovine.

Seaspiracy ne išče kompromisov. V svoji kritiki in obsodbi je radikalen: ribištvo je zlo. Celo skrajno, ultimativno zlo. Brez ene same svetle točke. Ribištvo bi bilo treba odpraviti.

Dalje, 90 odstotkov koralnih grebenov bo tja do leta 2050 izumrlo, pa ne le zaradi segrevanja morja, posledice podnebnih sprememb, ampak tudi zaradi nevzdržnega industrijskega ribištva – ribe bodo izginile, prav ribe pa s svojimi izločki »hranijo« koralne grebene in jih ohranjajo pri življenju.

Dalje, oceani so največja skladišča ogljika, ki pa ga zaradi segrevanja ne bodo več mogli absorbirati, kar bo pogubno za podnebje. To vemo. V resnici pa je še huje: med žrtvami prilova je vsako leto na milijone morskih psov, kitov in delfinov, ki gnojijo filoplankton, prav filoplankton pa je ta, ki na veliko absorbira ogljikov dioksid – in absorbira ga štirikrat več kot amazonski pragozd. Ergo: če bi odmrli oceani, bi bilo tako, kot da bi odmrle množice amazonskih pragozdov.

Dalje, ribiško industrijo poganja cenena delovna sila – ali pa še huje: suženjska delovna sila (recimo na Tajskem ali v Gani in Liberiji). Ribiške sužnje – običajno migrante – brutalno zlorabljajo in celo pobijajo. V tistih prvih petih letih iraške vojne, ko je padlo 4500 ameriških vojakov, je na svetovnih morjih umrlo 360 tisoč ribiških delavcev in sužnjev. Tisti, ki zasužnjujejo ribiško delovno silo, pa so itak vpleteni tudi v mreže, ki tihotapijo ljudi, mamila in orožje.

In končno: bi še jedli ribe, če bi vsebovale težke kovine, živo srebro, dioksine, plastiko, fungicide in poliklorirane bifenile? Ne, absolutno ne, boste rekli. Toda Seaspiracy vam takoj vzame apetit, saj vam vrže v obraz, da vsebujejo natanko to – težke kovine, živo srebro, dioksine, plastiko, fungicide in poliklorirane bifenile. Grozno, si rečete, malce razmislite in že se vam posveti: bomo pa jedli umetno gojene ribe! Kul – pa bi jih jedli, če bi jih krotovičile kužne bolezni, klamidija, anemija in uši? Ne, absolutno ne! Brez skrbi, Seaspiracy vas tudi v tej točki ne razočara, saj ne skriva, da jih krotoviči prav to – kužne bolezni, klamidija, anemija in uši. Poleg tega ribogojnice ustvarjajo orjaške količine odpadkov – neko škotsko akvakulturno gojišče lososa ustvari toliko odpadkov kot mesto z 20 tisoč prebivalci. Ha.

Vsi skriti zalivi

Seaspiracy je brez srečnega konca: ribe lahko rešite le tako, da jih nehate jesti. Ne jejte več rib! Da ne bo kakega nesporazuma: alternative ni! Ni druge rešitve. Ni druge poti. Spremeniti je treba prehrano – in to radikalno, sistematično, globalno: nič več rib! Trajnostni način ribolova ne obstaja, kakor tudi ne obstaja trajnostni način ribje prehrane. To je le mit. Ribiška industrija je tako deregulirana in objestna in toksična in pogubna, da jo je treba ustaviti. Sicer bo pogubila planet. Za podnebne spremembe ne bo pustila kaj dosti. Ja, prav ste prebrali – treba jo je ustaviti, ne pa le regulirati, kajti ribištva na oceanih ni mogoče ne kontrolirati ne regulirati. Trajnostni certifikati na ribji hrani so le oglaševalski triki. Ribiči o količini ulova lažejo.

Vse to sporoča Seaspiracy, ki dela vse, da bi vam jemal sapo. Da bi vas šokiral. Da bi vas zgrozil. Da bi vas prelevil v vegana. Toda preden bodo vsi postali vegani, rib že ne bo več, oceani pa bodo mutirali v postapokaliptične distopije – iztrebljene, razdejane, degradirane. Ne pozabite: 80 odstotkov življenja na tem planetu je v morju. Brez rib bi planet res zaspal z ribami.

Ali Tabrizi, ki se ima verjetno za Jacquesa Cousteauja dobe veganstva, kapitalizma katastrofe in podnebnih sprememb, prepotuje ves svet in vsa morja, pred kamero dobi znanstvenike, pomorce, aktiviste in insajderje, pokaže vse nivoje in nianse ter vso kompleksnost morskega plenjenja, neprestano niza dramatične, alarmantne podatke, grafike in animacije, ob katerih vam ledeni kri, zbuja vam nelagodje (in občutek krivde, če hočete), sledi denarju, teatralično se prebija skozi mrak, beži pred japonskimi oblastmi, obregne se ob okoljske organizacije, kot sta Earth Island Institute in Marine Stewardship Council, ki certificirajo »trajnostno« konzervirano tunino in lažejo, da v teh konzervah ni nobenih »netrajnostnih« primesi, recimo delfinjega mesa (prvič, v vlečne mreže se ujame preveč »neciljanih« oziroma »prilovljenih« delfinov, kitov in želv, da bi bila tunina »čista«, da bi bila torej Dolphin-Friendly, in drugič, ribiška industrija jim za certifikate, bolj ko ne fabrikacije, plačuje), aktivistične organizacije, kot je Plastic Pollution Coalition, obtožuje, da prikrivajo, kakšne količine ribiške plastične opreme ostanejo v morju, iz žepa pa potegne tudi srhljive, morbidne, že videne posnetke množičnih pobojev delfinov in kitov, ki jih je težko gledati in s katerimi dejstva in pripoved, nabasano z velikimi negativci (požrešni, pohlepni, krvoločni ribiči, japonski klavci delfinov, odiralci morskih psov, ferski kitolovci, kitajski izkoriščevalci cenene, suženjske delovne sile, skorumpirane vlade, birokracije in nevladne organizacije ipd.), obarva z rdečo.

Seaspiracy ne išče kompromisov. Au contraire – v svoji kritiki in obsodbi je radikalen: ribištvo je zlo. Celo skrajno, ultimativno zlo. Brez ene same svetle točke. Ribištvo bi bilo treba odpraviti. Takoj. Zdajle. Brez milosti. Ali pa nas čaka barbarstvo.

Živo si lahko predstavljate, kako se je ribiška industrija razveselila tega šokumentarca. Produciral ga je Kip Andersen, ki je pred sedmimi leti režiral šokumentarec Cowspiracy, v katerem je razkril, kako velik vpliv na okolje ima živalska agrikultura in kako okoljevarstvene organizacije prikrivajo, da je prav živalska agrikultura glavni vzrok podnebnih sprememb. Sklep je bil takšen kot v Seaspiracyju: okolje in podnebje lahko rešimo le, če nehamo jesti meso, če torej postanemo vegani.

Dokujev, ki jemljejo apetit in pozivajo k veganski spreobrnitvi, antipodov oglasov, ki slavijo »srečne«, »zdrave« in »samozavestne« konzumente ribjih delikates, je vse več – spomnite se le dokuja The Game Changers, ki ga je posnel Louie Psihoyos, režiser oskarjevskega šokumentarca Skriti zaliv, v katerem smo videli, kako japonski ribiči v »skriti zaliv« pri Taidžiju – »malem mestu z veliko skrivnostjo« – množično zganjajo delfine in jih potem koljejo. To, kar smo videli, je bila stresna, agonična, grizlijevska kombinacija torture porna in splatterja, ob kateri so si mnogi že kar avtomatično rekli: rib ne jem več! Konec! Odslej sem vegan!

»Veganska propaganda«

Seaspiracy – odmeven kot Netflixov Tiger King – se je hitro prijel. Ljudi je razsvetlil in prestrašil, na portalu IMDB ima zelo visoko oceno (8,3), prav tako na portalu Rotten Tomatoes (88 %), sprožil je peticije, na Instagramu je dobil rockzvezdniško množico sledilcev, ključnik #seaspiracy je postal globalni hit (število iskanj veganske hrane se je neizmerno pomnožilo), sloviti britanski ekolog George Monbiot ga je razglasil za »briljantni ekspoze«, kolesar Chris Froome pravi, da mu je »odpihnilo možgane«, rocker Bryan Adams, itak vegan, pa je svoje fene pozval, naj nehajo jesti ribe.

Pozivanje k osebni revoluciji je le slepa ulica, le dimna zavesa: sebe spreminjamo zato, da nam ne bi bilo treba spremeniti ali zamenjati neoliberalnega kapitalističnega sistema.

Toda prav tako hitro se je s Tabrizijevim dokujem zgodilo še nekaj: ribiška industrija ga je razglasila za »vegansko propagando«. In začeli so ga obstreljevati – z vseh strani. Na polno. Z vsemi topovi. Lotili so se ga kot zadnjega konspirologa. Podobno kot Planeta ljudi (Planet of the Humans), kontroverznega dokuja, ki ga je lani posnel Michael Moore – in ki so ga z YouTuba, kjer je bil na voljo brezplačno, hitro umaknili. Menda zato, ker ni imel urejenih vseh avtorskih pravic, v resnici pa verjetno zato, ker je – v neomalthusijanskem duhu Brownovega Inferna – oznanjal, da je mogoče podnebje in planet rešiti le s strogim nadzorom rasti prebivalstva.

Ne preseneča, da Seaspiracyju očitajo to, kar so očitali Planetu ljudi: da je naredil več škode kot koristi, da je senzacionalističen in preveč subjektiven, da pretirava, izkrivlja in zavaja, da podatke napihuje, da prireja statistike, da poenostavlja, da kot realnost ponuja režirane prizore, da povezuje reči, med katerimi ni nobene povezave, da izjave ekspertov trga iz konteksta, da uporablja pristranske vire in sporne preiskovalne metode (in še spornejšo »preiskovalno etiko«), da je prežet z netočnostmi in teorijami zarote, da se ne zmeni za dejstva, resnico in znanost, da ne pove nič novega, da »razkriva« reči, ki so jih razkrili že drugi mediji (bodisi New York Times ali Impakter), in da ksenofobično stereotipizira Azijce (predvsem Japonce in Kitajce), ki jih prikazuje z »rasnimi tropi«.

Kritiki, komentatorji in eksperti so kar tekmovali v spodbijanju najbolj šokantnih podatkov, s katerimi maha Seaspiracy. Bo do leta 2048 res konec z ribami? Ne, kje neki, to naj bi bil zastarel podatek – to so leta 2006 v reviji Science trdili morski ekologi, ki jih je vodil Boris Worm. Zdaj je vse drugače. Ribja populacija je vse večja in vse bolj zdrava. Vsaj tako pravijo. Pomeni, da stara prerokba ne velja več.

Tudi podatek, da pri industrijskem lovu ujamejo 40 odstotkov rib, ki jih niso ciljali in ki jih potem – v različnih stanjih – zmečejo nazaj v morje, je zastarel. Zdaj je vse drugače. Po novem jih obdržijo in prodajo. Le 10 odstotkov jih vržejo nazaj v morje (lačnim v posmeh, si mislim).

Kaj pa težke kovine in živo srebro? Pozabite, pravijo: ker jemo male ribe, ki se hranijo s planktonom, smo na varnem. Panika je odveč.

Zavržene ribiške mreže prav tako ne sestavljajo 46 odstotkov odpadkov v »velikem pacifiškem območju smeti« – in hej, če jih je že ravno res toliko, potem jih je vsaj mogoče odstraniti. Ribiči o količini ulova ne lažejo. Zakaj ne? Ker je laganje o količini ulova prepovedano in kaznivo! Logično. Ker je prepovedano, ne lažejo. In ja, tudi kitov, delfinov, želv in morskih psov »prilovijo« precej manj, kot zastarelo trdi Seaspiracy, a še vedno toliko, da lahko o tem posnameš še deset strašljivih nadaljevanj Skritega zaliva.

Oh, in če naj parafraziram britanskega biologa in oceanografa Calluma Robertsa: ker rib leta 2048 še ne bo konec, ali to pomeni, da si lahko oddahnemo, ker jih bo konec »šele« leta 2079?

Brali smo, da so certifikati, ki jih izdaja Earth Island Institute, drastično zmanjšali število pobitih delfinov – za 95 odstotkov. Koliko manj delfinov potolčejo v »skritem zalivu«? Okrog 95 odstotkov manj? In koliko je še takih »skritih zalivov«? To, kar se dogaja v »skritem zalivu«, ni le eksces, temveč alegorija industrijskega ribištva. Da se industrijskemu ribištvu prilov, netrajnostni ribolov in uničevanje morskega ekosistema ne zdijo velik problem, je logično, kakor je tudi logično, da se komu drugemu – recimo Tabriziju – zdijo velik, celo največji problem, toda to povsem očitno protislovje ni rešljivo znotraj neoliberalnega kapitalističnega sistema, ki je zdizajniran tako, da je imun proti protislovjem. Če bi na certifikatu, ki ga izdaja Earth Island Institute, pisalo, da je konzervirana tunina 95-odstotno brez delfinjega mesa, tega ne bi nihče razglasil za protislovje, ki bo pokopalo neoliberalni kapitalizem.

Sistem, ki ustvarja le še krize

Seaspiracyju očitajo, da je apokaliptičen in da ne vidi »pravih« rešitev. Katere rešitve pa so »prave«? Nič novega: komercialni ribolov je treba omejiti in strogo regulirati, ključne morske cone je treba zavarovati pred komercialnim ribolovom, ribolov z vlečnimi mrežami na koralnih grebenih in v vitalnih habitatih je treba prepovedati, lobistom ribiške industrije je treba pristriči peruti, ribiške ladje je treba opremiti z nadzornimi kamerami, poskrbeti je treba, da ribiči v morju po ribolovu ne bodo puščali plastičnih mrež, v katere se potem zatikajo kiti, delfini in želve (in umirajo), odpovedati se je treba plastiki, naloviti je treba toliko, kot potrebujemo, spodbujati je treba tradicionalno in trajnostno ribištvo. Ja, trajnostno ribištvo je mogoče. Trajnostno ribištvo – ekonomsko, socialno in okoljsko vzdržno ribištvo – že obstaja (v Patagoniji, Namibiji ipd.). Ni le mit. Kako bodo s trajnostnim ribištvom nahranili vedno sestradano kapitalistično pošast, ni jasno, kakor tudi ni jasno, zakaj si domišljajo, da bodo očitno vse bolj degradirano morsko življenje rešili z dobro voljo in majhnimi reformami.

Seaspiracyju očitajo še nekaj: da rešitev vidi skozi oči zahodnih elit, ki imajo polne trebuhe in polne supermarkete. Da bi ljudje nehali jesti ribe, je nemogoče, kakor je tudi nemogoče, da bi opustili ribištvo. Prvič, skoraj polovica človeštva se prehranjuje z ribami – mnogi so povsem odvisni od rib. To je njihov glavni vir proteinov. Če bi se jim odpovedali, bi ostali brez hrane. Nimajo izbire tako kot zahodnjaki, ki lahko vedno izbirajo med ribami in drugo hrano. Revščina, marginaliziranost, deklasiranost in prepadi gospodarske neenakosti jim preprečujejo dostop do »boljše«, »kakovostnejše«, bolj »zdrave« hrane.

In drugič, ogromno – menda 800 milijonov – ljudi živi od ribištva. Brez ribištva bi ostali brez dela in brez sredstev za preživetje. Ekonomski in socialni sistem bi se jim sesul. Od česa bi živele obmorske skupnosti, če bi ribištvo odpravili? Ali pa če bi človeštvo nenadoma nehalo konzumirati ribe?

Očitki so upravičeni: v obstoječem neoliberalnem kapitalističnem sistemu, ki korporacijam omogoča brezmejno lomastenje in plenjenje, zanje druge rešitve ni. Preostanejo jim le ribe. Sicer jih čakata podhranjenost, lakota. Prav tu pa je poanta Seaspiracyja: če bo neoliberalni kapitalistični sistem nadaljeval in še stopnjeval svojo požrešno igro, bodo ribe itak izginile, tako da bodo ljudje ostali brez hrane in brez dela.

Kar je seveda paradoks: če hočejo preživeti in ohraniti delo, se morajo odpovedati prehranjevanju z ribami in ribištvu. Ali bolje rečeno: če hočejo preživeti in ohraniti delo, se morajo odpovedati prav temu, kar jim zagotavlja preživetje in delo. Vidite, ta paradoks pa v okviru obstoječega neoliberalnega kapitalističnega režima ni rešljiv.

Da bi ljudje nehali jesti ribe, je nemogoče, kakor je tudi nemogoče, da bi opustili ribištvo. Prvič, skoraj polovica človeštva se prehranjuje z ribami.

Tisti, ki Seaspiracyju očitajo napačne, zgrešene rešitve, sami rešitve iščejo le znotraj obstoječega neoliberalnega kapitalističnega sistema, ki pa je ukrojen tako, da ne išče rešitev, temveč le profite in profitna mesta. Seaspiracy skuša biti vsaj radikalen – in disruptiven. Ne jejte več rib! To je poziv k revoluciji, toda k osebni revoluciji – veganstvu. V slogu: spremenite sebe, pa se bo spremenil tudi svet! Vi ste sprememba! Ali kot na koncu pravi oceanografinja Sylvia Earle: »Nihče ne more narediti vsega, toda vsak lahko naredi nekaj.« In prav tu je problem: majhne reforme in individualne preobrazbe ne bodo spremenile neoliberalnega kapitalističnega sistema, še manj pa ga bodo zamenjale – gre pa za to, da ga spremenimo. In zamenjamo.

Pozivanje k osebni revoluciji – pozivanje k »etični« veganski spreobrnitvi – je le slepa ulica, le dimna zavesa: sebe spreminjamo zato, da nam ne bi bilo treba spremeniti ali zamenjati neoliberalnega kapitalističnega sistema, v katerem živimo in katerega najboljša metafora je prav nenasitna plenilska dinamika industrijskega ribištva. Nehajmo že spreminjati sebe – spremenimo sistem, v katerem živimo. Individualno odpovedovanje ne bo ničesar spremenilo. Apolitično sklicevanje na individualno odgovornost le zamegljuje pravo odgovornost – odgovornost za spremembo obstoječe gospodarske ureditve. Odgovornost za radikalne odločitve.

Tako kot veganstvo ne bo ustavilo neoliberalnega kapitalizma katastrofe, tudi neoliberalni kapitalizem katastrofe, ki temelji le še na profitu, ki prisega le še na logiko »preživetja najmočnejših«, ki ga poganja le še netrajnostna izraba naravnih virov, ki nas vse bolj sili v boj za golo preživetje in ki ustvarja le še krize, viralnejše kot kadarkoli, ne bo rešil ne podnebja ne planeta – ker se ne izplača.

Dokumentarni film:
Seaspiracy
Režija: Ali Tabrizi
Kje: Netflix