Ducat umazanih

Septembra leta 2015 je etični komite Mednarodne nogometne zveze (Fifa) začel preiskovati Seppa Blatterja, tedaj že nekdanjega predsednika krovne nogometne zveze. Popolnoma jasno je bilo, da bo zadeva dobila tudi epilog: Blatter je sicer odstopil 2. junija tistega leta, le tri dni po peti zaporedni izvolitvi, ko so na dan prišli podatki o prejemanju podkupnin. A zadeva je bila širša, zato je komite takrat sprožil preiskavo tudi proti predsedniku evropskega združenja nogometnih zvez (Uefa) Michelu Platiniju. Oba so bremenile trde obtožbe o korupciji in zlorabah položaja. Komite je konec decembra odločil, da sta oba kršila etični kodeks, zato so ju kazensko iz športnega sveta izključili do leta 2023. Svetovni nogomet se je znašel v hudi, predvsem moralni krizi. Blatter in Platini sta bila ključni figuri pri sprejemanju vseh odločitev.

Po Platinijevi izključitvi je Uefa potrebovala novega vodjo, ki bi moral biti sposoben nogometu povrniti izgubljeni ugled. Na evropski nogometni periferiji se je pojavil obraz, ki je s svojim dotedanjim dobrim delovanjem – v vlogi predsednika nogometne zveze – zbujal zaupanje v nogometno obnovo, predvsem pa res ni bil vpleten v nobeno od afer, ki so razkrile naravo nogometnega organiziranja. In dejansko si je presenetljivo nekdo z dobrim programom pridobil podporo jedrne nogometne Evrope, Nemčije, Italije, Francije, kar je vodilo v gladko volilno zmago proti nizozemskemu protikandidatu. Aleksander Čeferin je tako v tistem trenutku postal najvplivnejši Slovenec.

Je pa imel pred seboj res zahtevno nalogo. Bil naj bi tisti »good guy«, ki v filmih junaško premaga zle sile netransparentnosti in nogometnega klientelizma.

Ob izvolitvi je Čeferin poudaril, da »je Uefa tista, ki mora klubom pokazati, kdo je tisti, ki sprejema odločitve«. In Čeferin je dejansko končno omejil število mandatov predsednika, z manjšimi reformami pa je poskrbel za večjo transparentnost in odprtost, saj je v izvršni odbor vključil tudi predstavnike evropskih nogometnih lig in pa izjemno močnega in vplivnega Združenja evropskih nogometnih klubov (Eca). V pripravo in sprejemanje odločitev je skušal vključiti številne deležnike, od zgoraj omenjenih združenj do navijaških združenj, od evropskega parlamenta do evropske komisije. Med poglavitne cilje predsedovanja je Čeferin uvrstil tudi zmanjšanje neenakosti v nogometu. No, to je bil cilj, ki je bil že v izhodišču neuresničljiv.

Omenjeno vplivno Združenje evropskih nogometnih klubov (Eca) naj bi v izvršnem odboru zastopalo interese klubov, nastalo pa je leta 2008, ko se je elitna skupina nogometnih klubov – imenovana G-14 – po desetih letih obstoja »reformirala in demokratizirala« ter pod svoje okrilje sprejela številne nogometne klube. Med pomembnejše uspehe združenja G-14 sodi finančno nadomestilo, ki ga Fifa in Uefa izplačata klubom ob poškodbah igralcev, ko ti zastopajo reprezentančne barve. Kljub navidezni demokratičnosti pa je Združenje evropskih nogometnih klubov v bistvu le nadaljevalo agendo, ki so si jo zastavili največji nogometni klubi ob prelomu tisočletja.

Združenje klubov oziroma na kratko Eca je namreč še naprej zastopala predvsem interese klubske nogometne elite, pod vodstvom Andree Agnellija pa je to postalo še očitneje. Agnelli je položaj zasedal kot predsednik nogometnega kluba Juventus, njegova moč pa izhaja iz njegovega izvora, saj je eden od dedičev premoženja nekdanje avtomobilske dinastije. Ob ustanovitvi tako imenovane superlige ta teden pa se je izkazal za tistega, ki je odigral ključno vlogo pri poskusu prevzema nogometnega dogajanja in seveda denarja. Njegov oddaljeni rojak, Dante Alighieri, čigar 700. obletnico smrti bomo počastili septembra, bi ga v Božanski komediji bržkone umestil v najgloblji krog pekla ob Luciferjev bok.

Večina navijačev si ne želi in si ne more privoščiti več nogometa, sploh pa ne takega, kot so ga načrtovali predstavniki elitnih klubov.

Agnellijeva prevara je bila šok predvsem za Čeferina. Agnelli je namreč v preteklih letih, ko se je pritisk velikih klubov, naj se raje ustanovi novo elitistično nogometno tekmovanje, večal, večkrat izrazil podporo Čeferinu in zagotovil, da ustanovitve superlige ni na vidiku. Svojo lojalnost klubskim tekmovanjem, ki jih vodi Uefa, je s Čeferinom razkril na skupni novinarski konferenci v Bruslju leta 2018. Čeferin je v izjavi ta ponedeljek, po ad hoc sestanku izvršnega odbora, kjer so odstavili Agnellija, izjavil, da »je videl že številne reči v življenju, ampak še nikoli kaj podobnega«. Dodal je še, da je »pohlep tako močan, da premaga vse prave človeške vrednote«.

Da najbogatejši klubi, ki so sposobni ustvarjati največje dobičke, a tudi najhujše izgube, niso zadovoljni s sedanjo razdelitvijo pogače, je znano že dalj časa. V zadnjih letih so se pritiski še povečali, saj so tudi vložki v nogomet postali vse večji. Uefa se je grožnje zavedala. V želji, da bi si kupila mir, je reformirala najprestižnejše nogometno klubsko tekmovanje, Ligo prvakov, kjer nastopa 32 ekip. Po reformi formata tekmovanja, ki je začela veljati v sezoni 2018/19, ima jedro evropskega nogometa, tako imenovane velike peterice držav – Španija, Anglija, Italija, Nemčija in Francija –, zagotovljeno večino v tekmovanju. Španija, Anglija, Italija in Nemčija pa glede na uspeh v domačem prvenstvu v Ligo prvakov pošljejo prve štiri klube. Skupaj torej veliki igralci prispevajo kar polovico vseh ekip, ki nastopajo v tekmovanju. Če temu dodamo še tri francoske in ostale klube, ki imajo glede na uspeh v domačem prvenstvu zagotovljen nastop, se skupno število povzpne na 26. V Ligo prvakov se torej že zdaj prek kvalifikacij uvrsti le šest dodatnih nogometnih ekip, zato je že uvrstitev v skupinski del res pravi podvig za klube z nogometne periferije. Liga prvakov je torej že zdaj ukrojena po meri nogometne elite, v prid najboljšim in največjim klubom. Ampak ti si želijo še več, predvsem na bančnem računu. Prav zato je ideja nogometne superlige tako vabljiva.

Ideja o ustanovitvi elitnega tekmovanja najboljših nogometnih klubov ni nova, saj je bila prvič omenjena že februarja 1964, ko je članek z naslovom »Economic reality will force European League« objavil legendarni nogometni esejist Brian Glanville. Nekaj let pozneje je Arthur Hopcroft zapisal: »Pred časom je bilo mogoče pričakovati, da bo zaživela t. i. superliga, kjer bi igrali vsi evropski klubi in bi se odcepili od lig v svojih državah.« Nato je ideja potihnila, saj je Uefa uspešno ohranjala ravnotežje v svojih evropskih klubskih tekmovanjih.

V devetdesetih letih, z razvojem televizijskih prenosov in prelomno sodbo leta 1995 v primeru Bosman, se je na sceni pojavil Silvio Berlusconi z reciklirano idejo, da bi združil vse najboljše klube v vseevropsko ligaško tekmovanje, ki bi bilo ločeno od Lige prvakov in domačih tekmovanj. Sodba v primeru Bosman je namreč največjim klubom zagotovila dodaten odpustek, saj je Evropsko sodišče določilo, da se lahko nogometaši, ki jim potečejo pogodbe, preselijo k novemu delodajalcu brez plačila odškodnine. Jean-Marc Bosman je igral v Belgiji za Liège, ko se mu je pogodba leta 1990 iztekla, je želel prestopiti v francoski Dunkerque. Slednji ni želel plačati odškodnine, ki jo je zahteval Liège. Ker Bosman ni več igral za prvo ekipo, se mu je plača znižala za 70 odstotkov. Sodišče je presodilo, da mu je bila kršena pravica do prostega pretoka delovne sile, ena od temeljnih svoboščin Evropske unije. Največji nogometni klubi, ki so pravi magnet za številne mlade talente, so s sodbo tako dobili možnost, da te igralce brez odškodnine, zgolj s plačilom simbolične nadomestitve za trening v mlajših kategorijah, pripeljejo v svoje vrste.

Iz Berlusconijeve ideje se je rodilo združenje G-14, v katerem so sodelovali tedaj najuspešnejši klubi – Real Madrid, Barcelona, Manchester United, Liverpool, Inter, Milan, Juventus, Marseille, Paris-Saint Germain, Bayern München, Borussia Dortmund, Ajax, PSV Eindhoven in Porto. Nato je ideja o superligi pogosto ugledala luč sveta, ampak brez konkretnejših indicev. Medtem je nogometna industrija doživela pravi razcvet s hiperinflacijo prestopov, višino odškodnin in plač. Za to gre zasluge pripisati dodatnemu denarju, ki se je v klube stekal iz žepov ruskih oligarhov ali pa naftnih dolarjev iz zalivskih držav.

Za razburjenje v svetu nogometne industrije je leta 2018 poskrbel portal Football Leaks, ki je med drugim, poleg umazanih podrobnosti glede prestopov in plač nogometašev, objavil tudi dopisovanje številnih funkcionarjev v največjih klubih, ki so s pravniki analizirali pravne in finančne posledice tedaj še hipotetične ustanovitve superlige.

Ameriški model športa, ki mu sledi superliga, bi lahko z malo pretiravanja opisali kot popolno nasprotje evropskemu. Športne lige so zaprte, iz njih ni mogoče izpasti, prav tako ni mogoče v njih napredovati.

Kaj je torej superliga, veliki projekt, ki je očitno tudi tokrat le za nekaj dni zagledal luč sveta? Superligo je ustanovila izbrana druščina dvanajstih klubov iz treh držav nogometnega centra pod pretvezo finančnih težav, ki jih je povzročil covid-19. Real Madrid, Barcelona, Atletico Madrid, Arsenal, Chelsea, Liverpool, Manchester City, Manchester United, Tottenham, Inter, Milan in Juventus. Že ob hitrem pogledu na seznam klubov je jasno, da se je v zadnjih približno dvajsetih letih nogometna elita zožila, kar se kaže tudi na seznamu držav, ki sodelujejo pri tem projektu. V elitni druščini nogometni sladokusci pogrešajo tri klube: Bayern München, Borussio Dortmund in Paris-Saint Germain. Po informacijah, ki jih je pridobila Deutsche Welle, nemška kluba sploh nista sodelovala v procesu nastanka superlige.

V superligi naj bi nastopalo 20 klubov, ustanovitelji pa bi bili bogatejši za 3,5 milijarde evrov, ki bi jih investicijski skladi, ki so v ozadju, namenili blaženju posledic, nastalih zaradi zaprtja stadionov in izgube zaradi upada prihodkov od televizijskih pravic. Doslej objavljeni finančni izkazi ustanoviteljev superlige za sezono 2019/20 res niso spodbudni, skupaj beležijo kar 1,4 milijarde evrov izgube. Spletni blog Swiss Ramble, ki se ukvarja z analizo finančnih podatkov nogometnih klubov, še dodaja, da je treba prišteti še izgubo ali dobiček, ki ga je ustvaril Liverpool, saj ta namreč še ni objavil bilance za to sezono. Hkrati velja omeniti še dejstvo, da je imela pandemija še razmeroma majhen učinek, saj je do prvih prekinitev in odpovedi tekem prišlo šele marca, torej dobre tri mesece pred ’uradnim’ zaključkom sezone.

Po več kot desetletju konstantne rasti se je zaradi pandemije tudi nogometna industrija nekoliko skrčila. Revizijska hiša Deloitte, ki vsako leto pripravi pregled financ dvajsetih najbogatejših klubov, je v svojem poročilu zapisala, da se je nogometna industrija v lanski sezoni skrčila za 12 odstotkov. To je v primerjavi s preostalimi gospodarskimi panogami še vedno majhen padec. Ne glede na upad prihodkov je dvajseterica zabeležila prihodke v višini 8,2 milijarde evrov.

Lastniki in predsedniki sicer nesramno bogatih nogometnih klubov zato tarnajo nad katastrofalnimi razmerami, navijače moledujejo celo za finančno pomoč. Predsednik superlige Florentino Perez, ki je hkrati tudi predsednik madridskega Reala, je v ponedeljek, po ustanovitvi superlige, dejal, da »število gledalcev upada, prihodki iz naslova pravic tudi, zato je bil skrajni čas, da se nekaj ukrene«. Svojo odtujenost od stvarnosti je lepo povzel z besedami »vsi smo uničeni«. To seveda ni res. Za idejo superlige je ideja o superdobičkih.

Pri nastanku superlige pa ne gre zgolj za ekonomski spor, pač pa tudi za ideološki spopad dveh športnih modelov. Uefa od vsega začetka zagovarja evropski model športa, ki temelji na odprtosti, kar v preprostem jeziku pomeni, da je s športnim (ne)uspehom mogoče napredovati ali nazadovati po športni hierarhiji lig. Prav tako domači športni uspeh ponuja nagrado v obliki uvrstitve v Ligo prvakov ali na druga mednarodna tekmovanja. Poleg tega ima evropski model športa tudi tesnejše povezave z lokalnim okoljem in ni usmerjen v maksimizacijo dobička. Pomen ohranjanja evropskega modela športa so v svojih dokumentih večkrat poudarili v evropskem parlamentu in evropski komisiji.

Na drugi strani je ameriški model športa, ki bi ga z malo pretiravanja lahko opisali kot popolno nasprotje evropskemu. Športne lige so zaprte, iz njih ni mogoče izpasti, prav tako ni mogoče v njih napredovati. V superligi naj bi bilo 15 stalnih ekip, ki bi nastopale v vseh izvedbah tekmovanja, poleg tega pa bi bilo še pet ekip, ki bi prejele vabilo vodstva lige. V ligah z ameriškim modelom ne nastopajo klubi, temveč franšize, ki se lahko, če pri lokalni skupnosti in navijačih ni dovolj interesa, takoj preselijo na drug konec države. Tekmovalno ravnotežje poskušajo ohraniti s pomočjo zgornje meje, ki jo franšize namenijo za plače. Omejitev plač vsebuje tudi nova superliga, kjer lahko klubi namenijo do 55 odstotkov dohodkov za nakupe igralcev in njihove plače. Tega navideznega sistema za ohranjanje športnega fairplaya ni težko obiti. Klubi, ki jih vodijo tajkuni in naftni milijarderji, lahko s prikazom »povečanih« prihodkov iz pokroviteljskih pogodb zaobidejo sistem in tako ohranjajo svojo prednost.

Ustanovitev superlige, katere moto se glasi »Najboljši klubi. Najboljši igralci. Vsak teden.«, je povzročila velik pretres. Proti tovrstnemu tekmovanju so se izrekli številni trenerji, igralci, nekdanji nogometaši, komentatorji, preostali klubi, svoje nestrinjanje sta izrazili Fifa in Uefa ter celo nekateri politiki. Seveda pa je ta odločitev povzročila največ nestrinjanja med navijači, predvsem tistimi, ki redno, ko je to seveda mogoče, hodijo na stadione podpirat svoje moštvo.

Komodifikacija nogometnih navijačev, ki jih klubi vidijo kot zveste potrošnike, je že nekaj let v polnem razmahu. Oderuške cene vstopnic in navijaških artiklov ter prodaja nogometne tekme kot unikatne izkušnje, nepozabnega doživetja, kot del zabavne industrije, kjer je spektakel na prvem mestu, so močno spremenile nogomet. Če temu dodamo še nepredstavljive zaplete s televizijskimi pravicami, dobimo recept za izžemanje in alienacijo ljudi, ki si te »drage zabave« ne morejo privoščiti. Kot primer lahko vzamemo Italijo, kjer je treba imeti naročnino pri dveh ponudnikih nogometnih prenosov, če si želi posameznica ali posameznik ogledati vse tekme ljubljenega moštva.

Pandemija je dokazala, da so navijači duša nogometa, tekme brez navijačev so dolgočasne, igranje na ogromnih praznih stadionih pa nesmiselno. Brez navijačev nogomet ne more živeti. Stališče navijačev pa je bilo ta teden nemudoma jasno: večina navijačev si ne želi in si ne more privoščiti več nogometa, sploh pa ne takega, kot so ga načrtovali predstavniki elitnih klubov. Združenje Football Supporters Europe, ki ima člane v 45 državah, je že marca pripravilo pogajalsko izhodišče glede predloga reforme Lige prvakov, ki jo je v obravnavo posredovala Uefa. Navijači se že s tem predlogom niso strinjali, zato je njihov popolni bes, ko se je ta teden pojavila pohlepna ideja o vzpostavitvi ločenega tekmovanja, ki bi bilo namenjeno dodatni komercializaciji nogometa, lahko pričakoval vsak opazovalec. Res moraš biti oddaljen od realnosti sveta, da tega ne zmoreš predvideti. To se je zgodilo elitnim klubom ta teden.

Ta teden bi moral Čeferin braniti reformo nogometnih tekmovanj pred kritikami. Zdaj pa je moralni zmagovalec in še reformo je uveljavil brez večjih težav.

Bayern München je po pritiskih navijačev sprejel odločitev, da v superligi ne bo sodeloval, ker »si tega naši navijači ne želijo«. Iz projekta je v torek, kot prvi in po le dveh dneh, izstopil Manchester City. V večernih urah so superligo zapustili še preostali angleški predstavniki: Arsenal, Chelsea, Liverpool, Manchester United in Tottenham. Dogodil se je ekspresni nogometni brexit. Očitno je bila Uefa dovolj jasna, saj je vsem klubom in igralcem, ki bi želeli sodelovati v takem tekmovanju, zagrozila s sankcijami in prepovedjo nastopanja za reprezentanco. K temu, da so klubi obrnili ploščo, je pripomogel tudi pritisk navijačev in vlad z dovolj glasnim oporekanjem projektu. V naslednjih urah so se angleškim klubom pridružili tudi drugi in Andrea Agnelli je priznal, da ta projekt »ne more naprej«.

Seveda pa ne gre zanemariti dejstva, da je Uefa v ponedeljek sprejela reformo svojih evropskih tekmovanj, ki bo začela veljati v sezoni 2024/25. Ta predvideva širitev Lige prvakov na 36 ekip, obljublja večje možnosti za sodelovanje manjših ekip na novi, tretji ravni evropske klubske piramide. Navijači so temu predlogu ostro nasprotovali, saj naj bi še povečeval neenakosti med elito in preostalimi klubi. A je ustanovitev superlige to spremembo zameglila in potisnila v ozadje. Reforma je sprejeta brez večjega negodovanja navijačev, ki bodo namesto boljšega nogometa dobili večje število tekem. Boljši nogomet se začne z družbeno odgovornim ravnanjem brez neskončnega zadolževanja, z vlaganjem v nogometne šole, ki temeljijo na vključenosti in solidarnosti.

Ta teden bi moral Čeferin torej dejansko braniti reformo pred kritikami. Zdaj pa je moralni zmagovalec in še reformo je uveljavil brez večjih težav.