Na kateri strani zgodovine?

Čeprav se včasih zdi, da ustavno sodišče z nekaterimi odločitvami vendarle sili vlado k spoštovanju ustave in zakonodaje, je, predvsem pri zadevah, povezanih z epidemijo in v zvezi z njo z najbolj grobimi posegi v človekove pravice, ljudi pustilo na cedilu. Razlog za to je seveda kot vedno treba iskati skoraj izključno v poimenski sestavi ustavnega sodišča. Od te je odvisno, kako to sodišče odloča, o čem odloča in – to je morda najpomembneje – o čem ne odloča. Ko govorimo o tem, imamo v mislih za družbo in državo pomembne zadeve, torej zadeve, ki se tičejo več ljudi ali celo vseh prebivalcev Slovenije.

Zadnja leta smo le v ločenih mnenjih ustavnega sodnika ddr. Klemna Jakliča, ki je bil izvoljen na željo SDS, prebrali nekatere namige o tem, kako poteka odločanje na ustavnem sodišču. A iz njih ni bilo mogoče razbrati nič oprijemljivega, saj je šlo večinoma za ad personam ali pa za ad rem obračunavanje s kolegi, ki menda ne razumejo prava in napačno odločajo. No, Jaklič je v zadnjem času na to temo bolj ko ne tiho, vsaj pri veliki večini zadev, povezanih z epidemijo. Z razlogom. Ustavno sodišče je glede teh tem dokaj ohromljeno.

Precej bolj jasno predstavo, zakaj je tako, si lahko ustvarimo, če preberemo pritrdilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Katje Šugman Stubbs k odločitvi sodišča, da začasno zadrži prepoved shodov in s tem javnega izražanja mnenj. V njem je nakazala nekaj podrobnosti o tem, kako se odloča sedanja sestava ustavnega sodišča. S tem je tudi osvetlila, zakaj so odločitve take, kot so, oziroma zakaj je ustavno sodišče tako (pretirano) zadržano v odnosu do vladnih posegov v človekove pravice.

»Sklep pred nami bržkone moramo slaviti kot zmago za demokracijo v času COVID epidemije; ustavno sodišče je z njim namreč začasno zadržalo prepoved shodov. Žal pa je pričujoči primer tudi odlična ilustracija šibke volje in okrnjene sposobnosti ustavnega sodišča, da postavlja ustavne meje vladnim ukrepom, ki so (ali naj bi bili) namenjeni zajezitvi epidemije virusa COVID-19. Tako kot v nekaterih drugih COVID zadevah je bil tudi ta sklep o začasnem zadržanju sprejet s tesno večino, prav mogoče pa je, da bo, spet tako kot v številnih drugih COVID zadevah, na tej točki, še preden bo prišlo do vsebinske presoje, tudi obstal.« To so besede, s katerimi se začne ločeno mnenje ustavne sodnice.

V nadaljevanju Šugman Stubbsova med drugim piše takole: »Za naravo odločanja sedanje sestave ustavnega sodišča pa je dovolj povedno dejstvo, da je izglasovani sklep enajsta različica prvotnega osnutka. Od prvega do enajstega osnutka smo bili priča oženju dikcij, oklevanju, zavlačevanju, neskončnemu usklajevanju, odpiranju nesmiselnih, že zdavnaj razčiščenih procesnih vprašanj in podobno. Samo tako okleščena in omiljena verzija prvotnega osnutka je lahko dobila zahtevano minimalno večino.

Sprejeti sklep je namreč skrajno benigen: Vladi prepušča tako rekoč popolno diskrecijo, da odloči o tem, kolikšne shode in pod kakšnimi pogoji bo dovolila. Temelji samo na enem vsebinskem sporočilu: Vlada shodov ne sme obravnavati manj ugodno kot zbiranja za namen verskega udejstvovanja. To sporočilo je ustavnopravno tako samoumevno, tako minimalno, preprosto in logično, da bi naiven poznavalec ustavnosodne presoje za postavitev tako minimalnega ustavnega standarda moral pričakovati soglasno odločitev. Rezultat pa je 5 : 4.«

Ločeno mnenje je Katja Šugman Stubbs zaključila kar s pozivom preostalim kolegom: »Skrajni čas je, da ustavno sodišče prevzame vlogo, ki jo ima po ustavi: da neodvisno, pokončno in ažurno interpretira ustavo, v skladu z ustaljenimi standardi, brez izmikanja, zavlačevanja, krotovičenja in brez iz zraka pričaranih adutov, kot je na primer načelo previdnosti. Sicer se moramo upravičeno vprašati, na kateri strani zgodovine se bomo znašli.«

Iz ločenega mnenja izhaja, da večina sodnikov in sodnic na ustavnem sodišču nikakor ni naklonjena aktivnemu branjenju človekovih pravic, kadar jih krši sedanja vlada. Tudi v primerih, ko gre za dokaj jasne kršitve ustave, je večina sodnikov omahljiva in raje previdna ter samozaščitniška, kakor da bi se postavila po robu vladi. To pa je težava, ker sodniki ne odločajo le o svoji prihodnosti, pač pa o prihodnosti vseh nas.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>