Mestna pritličja

Pred nekaj desetletji, verjetno nekje v osemdesetih letih, se je v arhitekturi in urbanizmu razširil pojem »mestotvornost«. Takrat se je namreč pokazalo, da v novih stanovanjskih soseskah, katerih gradnja je tedaj dosegla vrhunec, nekaj manjka. Še tako premišljeno zasnovane soseske niso bile »pravo« mesto in po stimulativno urbano vzdušje se je bilo treba vračati v zgodovinska mestna središča. A kaj je tisto, kar v mestnih središčih ustvarja ta prijetni človeški vrvež, ki je v soseskah nekako umanjkal? Ugotovitev je bila, da so to stavbe, ki okoli sebe oblikujejo dobro definirane javne prostore, kot sta tradicionalna mestna ulica in trg, ter imajo aktivna pritličja z javnim programom, ki s privabljanjem obiskovalcev dopolnjuje zunanji javni prostor. Predvsem pritličja naj bi torej bila javna, aktivna oziroma mestotvorna. A izraz danes zasledimo le redko, čeprav bi morali biti zdaj še pozornejši na to, kakšna so pritličja stavb, ki se gradijo. Nekoč se je že zdelo, da so aktivna pritličja obsojena na propad in jih investitorji sploh niso hoteli graditi, marsikje pa so ponovno zaživela – seveda predvsem tam, kjer so v stiku z ustrezno urejenim javnim prostorom. Še več, pritličja s poslovnimi prostori so celo prvi pogoj za optimalno delovanje lokalnega gospodarstva.