Mestna pritličja

Pred nekaj desetletji, verjetno nekje v osemdesetih letih, se je v arhitekturi in urbanizmu razširil pojem »mestotvornost«. Takrat se je namreč pokazalo, da v novih stanovanjskih soseskah, katerih gradnja je tedaj dosegla vrhunec, nekaj manjka. Še tako premišljeno zasnovane soseske niso bile »pravo« mesto in po stimulativno urbano vzdušje se je bilo treba vračati v zgodovinska mestna središča. A kaj je tisto, kar v mestnih središčih ustvarja ta prijetni človeški vrvež, ki je v soseskah nekako umanjkal? Ugotovitev je bila, da so to stavbe, ki okoli sebe oblikujejo dobro definirane javne prostore, kot sta tradicionalna mestna ulica in trg, ter imajo aktivna pritličja z javnim programom, ki s privabljanjem obiskovalcev dopolnjuje zunanji javni prostor. Predvsem pritličja naj bi torej bila javna, aktivna oziroma mestotvorna. A izraz danes zasledimo le redko, čeprav bi morali biti zdaj še pozornejši na to, kakšna so pritličja stavb, ki se gradijo. Nekoč se je že zdelo, da so aktivna pritličja obsojena na propad in jih investitorji sploh niso hoteli graditi, marsikje pa so ponovno zaživela – seveda predvsem tam, kjer so v stiku z ustrezno urejenim javnim prostorom. Še več, pritličja s poslovnimi prostori so celo prvi pogoj za optimalno delovanje lokalnega gospodarstva.

Vemo, da je bilo v povojnih stanovanjskih soseskah poskrbljeno praktično za vse, saj so bile načrtovane s celostno idejo o tem, kaj družba potrebuje. Poleg obilice stanovanj so imele vrtce, šole, zdravstvene domove, rekreacijske površine … Lokalni trgovsko-storitveni centri so bili za današnje pojme sicer majhni, omejeni na osnovno oskrbo. A potrebe po čem več niti ni bilo, ponudba višje ravni je ostala v mestnih središčih, tako ali tako pa je bila zaradi tedanjih družbenoekonomskih razmer zelo omejena. Ko se je v devetdesetih letih ta sektor začel pospešeno krepiti, so obenem začela nastajati predmestna nakupovalna središča, kamor se je preselil velik del trgovin in storitev. Mestotvorna pritličja so padla v nemilost, saj so samevale že izložbe v mestnih središčih, lokalov v novo zgrajenih stavbah pa investitorji nikakor niso mogli prodati, zato so se zavzemali, da se tudi v pritličjih gradijo stanovanja. Ta miselnost se je žal ohranila vse do danes.

Vendar je gospodarska stagnacija devetdesetih let davno minila, ponudba v mestnih jedrih se je prilagodila hitro rastočemu turizmu, prenovljeni trgi in ulice brez prometa pa privabljajo tudi množice meščanov. Določen učinek je imela tudi velika gospodarska kriza, ko so številni državljani, predvsem mlajši, ki so zaman iskali zaposlitev, rešitev našli v realizaciji lastnih podjetniških idej. Vzklili sta raznovrstna butična obrt (dizajnerski izdelki iz lesa in podobno) in gastronomija (od prefinjenih čokoladnih izdelkov do gastro-burgerjev). Celo v pritličjih kakih bolj zakotnih stanovanjskih blokov so se pojavile različne mikropivovarne, oblikovalski ateljeji ali prodajalne najrazličnejših nišnih izdelkov (slušni aparati, e-cigarete …). A vse to se je lahko zgodilo le tam, kjer so bili v pritličju na voljo poslovni prostori.

Medalja aktivnih pritličij ima tako dve dobri strani. Kar je po eni strani privlačen javni prostor, na primer živahna mestna ulica, po drugi strani pomeni uspešno lokalno gospodarstvo. Vse te trgovine, lokali in storitve so mala (ali nekoliko večja) podjetja, ki zaposlujejo ljudi in plačujejo davke.

Uspešno gospodarstvo pa je tudi eden od pogojev za uspešno družbo.

Zanimivo je, da so pravzaprav tudi vodilni arhitekti modernizma premogli veliko mero občutka za javni prostor, ko so gradili ob pomembnejših ulicah. Na Bavarskem dvoru v Ljubljani je že v petdesetih letih, v času najbolj ortodoksnega funkcionalističnega urbanizma, po načrtih arhitekta Eda Mihevca zrasel Kozolec, stanovanjski blok z za tedanje čase veliko živilsko trgovino in drugimi lokali v pritličju. V naslednjih desetletjih je vzdolž Slovenske ceste zraslo še nekaj večjih poslovnih in stanovanjskih stavb, vse z javnimi pritličji: Konzorcij, Ferantov vrt, Metalka in stavba banke SKB s poslovno-trgovskim paviljonom v ospredju … Arhitekt Mihevc je zasnoval tudi poslovni kompleks, v katerem je danes Ljubljanska borza – oblikovno povsem tradicionalen mestni trg, obdan z arkadami in javnim programom. Mestotvorno pritličje z velikimi izložbenimi stekli, ki so v zadnjem času ponovno zaživela, ima Astra nekoliko više ob Dunajski cesti, vzdolž Celovške ceste pa se vrstijo nizi paviljonov s poslovnimi prostori. V čisto drugem okolju, v Portorožu, tedaj šele nastajajočem turističnem naselju, smo po Mihevčevi zaslugi dobili nekoliko drugačno obliko mestnega pritličja, urbano obalno promenado in bulvar z drevoredom, ob katerem se na eni strani nizajo hoteli, ob drugi strani, v zaledju portoroške plaže, pa nizki paviljoni s trgovinicami in lokali. Manjše urbane poteze so dobili celo nekateri manjši kraji. Povsem spodobno, četudi danes nekoliko zanemarjeno javno pritličje imata na primer »SPB« blok ob glavni cesti skozi Domžale ali blok »Standard« ob vstopu v Velenje, kjer je občina po izselitvi trgovine uredila podjetniški inkubator. Pogosto pri tem ni šlo le za javna pritličja, ampak za večnadstropne parterne dele stavb ali celo samostojne stavbe s poslovnim programom, ki je obenem nekoliko zaščitil zaledni stanovanjski program pred hrupom s ceste.

Ulico kot urbani motiv v povsem novem naselju je med prvimi ponovno uvedel urbanist Vladimir Braco Mušič v ljubljanski soseski ŠS7 (»Ruski car«), še bolj velikopotezno pa na Hrvaškem v znameniti soseski Split 3. Obe naselji sta organizirani okoli osrednje ulice brez prometa in z lokali v pritličju. Vendar lahko danes ugotovimo, da ti dve ulici kot javni prostor nista ravno dobro zaživeli. Aktivna pritličja torej niso zadosten pogoj, niti ne ob množici stanovalcev, potencialnih strank, v neposredni okolici. Treba je priznati, da je v ljubljanskem primeru, na Bratovševi ploščadi, lokalov pravzaprav zelo malo, v pritličjih so večinoma stanovanja. Kljub temu je ideja o tradicionalni mestni ulici zaživela in, spodbujena z novimi tendencami arhitekturne teorije iz tujine, vsaj začasno prinesla preobrat urbanistične doktrine. Žal se je zagon kolektivne stanovanjske gradnje takrat že toliko izpel, da je v duhu mestotvornosti nastalo le malo novih naselij. Opozoriti velja na Zupančičevo jamo in Bežigrajski dvor, ki funkcionirata čisto kot pravo mestno območje in kjer so pritličja polna nadvse pestre ponudbe.

Da lahko ulica postane uspešen javni prostor, so torej pomembne tudi nekatere finese urbanističnega oblikovanja. Predvsem mora biti ulica del uličnega omrežja, ki zagotavlja stalni pretok mimoidočih. Omenjena Bratovševa ploščad je od okolice praktično odrezana, z Dunajsko cesto jo veže le ozka betonska brv. Osrednja ulica soseske Split 3 se na jugu sicer naveže na eno od mestnih vpadnic, ki pa je tam že povsem neurbana, načrtovani iztek proti morski obali s kopališči in marino ni bil nikoli realiziran, slepo se zaključi tudi severna stran ulice. V obeh soseskah je problematična tudi preglednost javnih površin, ki je nujna, da se ljudje na njih počutijo varno. Splitsko ulico obdajajo arkade, polne stranskih zalivov in prehodov, kjer lahko (vsaj v naši podzavesti) preži nevarnost. Preglednost je slaba tudi zaradi višinskih razlik med ploščadmi.

Poleg tega je zelo pomembno, kako so umeščena parkirišča. Vsaka vožnja z avtom se začne in konča s hojo do oziroma od parkirnega mesta. Če so parkirišča umeščena na drugo stran stavbe kot javni prostor in javno pritličje, jima bo parkirišče odžrlo mnogo prihajajočih oziroma odhajajočih pešcev, potencialnih strank. Podobno se zgodi, če je parkirišče pred stavbo, pločnik z glavnim tokom pešcev pa ostane med cestiščem in parkiriščem. So pa začuda dokaj neškodljiva bočna parkirna mesta ob cesti. Taka oblika parkiranja lahko javni program v mestnem pritličju celo nekoliko spodbuja, vendar mora biti pločnik udobno širok in po možnosti olepšan z drevoredom in urbano opremo.

Vseeno ni niti to, kako so urejena pritličja z lokali. Včasih je bilo samoumevno, da ima trgovina v izložbi razstavljene izdelke, ki jih prodaja. Take umetelno aranžirane izložbe so popestrile celostno podobo ulice. Angleški jezik pozna celo izraz »window shopping«, ki pomeni prostočasno pohajkovanje in ogledovanje izložb, brez resnega namena, da bi kaj kupili. Danes žal vse več trgovin opušča urejanje izložb in stekla preprosto prelepi z reklamnimi nalepkami. Te so pogosto naravnost grde, predvsem pa onemogočijo vizualni stik med zunanjostjo in notranjostjo, ki je še eden od principov, ki v javnem prostoru ustvarja občutek varnosti in zanimivosti. Problematične so predvsem trgovske verige, ki jim komunikacija s strankami prek izložb ni pomembna in imajo raje več prodajnih polic v notranjosti. Da se oboje vendarle ne izključuje, kaže Mercatorjeva trgovina v prej omenjenem Kozolcu, pri kateri so skozi izložbeno steklo vidne police z živili. Tudi nekateri mestni supermarketi imajo proti stekleni ulični fasadi obrnjene blagajne. (Kot dva nasprotna primera pomislite na Mercator z neprosojno fasado ob Njegoševi in bližnji Hofer ob ljubljanski urgenci). Problem je še večji, kadar so v pritličju zdravstvene ordinacije, banke ali druge storitve, kjer pogled v notranjost zaradi narave dejavnosti ni zaželen. A tudi tam se da s spretno postavitvijo senčil, osvetljave ali že s primerno tlorisno zasnovo interierja doseči vsaj vtis vizualne povezanosti.

Seveda je nesmiselno lokale siliti v prav vsak nov blok ne glede na lokacijo. Povsem prav je, da nekatera območja ostanejo pretežno stanovanjska. A vsako tako območje ima kakšno pomembnejšo ulico, ki ima potencial urbanega javnega prostora ali kjer zametki lokalnega gospodarstva celo že obstajajo. Prav tam velja spodbujati mestotvornost. Predvsem pa je treba pri načrtovanju današnjih novih naselij predvideti tudi prostore, kjer se bo lahko razvila lokalna gospodarska pobuda. Ker večino investitorjev, s stanovanjskimi skladi vred, zanimajo predvsem stanovanja, je še toliko pomembneje, da pri tem vztrajajo mestni urbanisti. V urbanističnem načrtu za novo dunajsko naselje Aspern Seestadt, ki ga pogosto navajamo kot vzor sodobne mestne rasti, so vnaprej določili ulice, ob katerih morajo imeti stavbe aktivna pritličja. Poleg tega je večina poslovnih prostorov v lasti občinskega podjetja, ki lahko s prilagajanjem višine najemnin in aktivnim iskanjem najemnikov in prave mešanice ponudbe poskrbi, da so prostori ves čas v rabi, podobno, kot to počnejo nakupovalna središča. Nekatera mesta v tujini grejo pri urbanističnih pogojih za pomembnejše ulice v še večje podrobnosti, zahtevajo na primer zadostno dolžino izložb ali ustrezno razmerje prosojnih in neprosojnih delov fasade v pritličju. Sploh v ZDA pri razpravah o predvidenih novih zazidavah javnost zahteva predvsem javni program v pritličju in dobro urejen javni prostor neposredno ob zgradbi. To je meščanom precej pomembnejše kot na primer sama višina stavb. Pri nas pa lahko celo ob glavni mestni cesti, kot je Dunajska v Ljubljani, zraste nov stanovanjski blok, kjer so tudi v pritličju stanovanja. Urbanistične službe bi se ob čem takem morale resno zamisliti, saj je s tem razvrednoten urbani potencial tega prostora za desetletja naprej.

Zato je ključno, da se mestotvorna pritličja in z njimi mestne ulice sploh načrtujejo in gradijo, tudi če lahko v nekem trenutku investitorji za stanovanja iztržijo bistveno višje cene kot za poslovne prostore. Uspešno gospodarstvo temelji na inovativnosti, zato bo vedno obstajala plejada dejavnosti, ki bodo lahko zapolnile mestna pritličja in popestrila ulični prostor. Kjer je bil nekoč čevljar, je bila nato morda izposojevalnica videokaset, danes pa morda prostor za coworking – ali pa to lahko postane. Če je bilo v pritličju stanovanje, je po vsej verjetnosti tam še danes.