Gospodična Marx

Ples v temi.

Eleanor Marx, alias Tussy, radikalna, briljantna, poliglotska hči Karla Marxa in Jenny von Westphalen, je leta 1886 v Londonu režirala Hišo lutk, Ibsnovo dramo o ženi uglednega odvetnika, ki ugotovi, da jo je imel mož vse življenje le za lutko – Noro je igrala kar sama Eleanor, Torvalda Helmerja, njenega moža, pa njen življenjski sopotnik Edward Aveling, sicer biolog, fen Charlesa Darwina in dramatik, ob katerem se bo v naslednjih letih, vse do svojega samomora dvanajst let kasneje (pri triinštiridesetih), počutila kot Nora.

Gospodična Marx, ki jo je posnela Susanna Nicchiarelli, avtorica filma Nico, 1988 (o nemški pevki Nico), in ki se začne leta 1883, s smrtjo Karla Marxa (in anarhopunkerskim štiklom ameriškega benda Downtown Boys, namigom, da nas čaka »potujena« verzija resnične zgodbe), se posveti predvsem tej njuni burni »hiši lutk«. Ko Eleanor (Romola Garai), ki je odraščala s Kapitalom, spozna Avelinga (Patrick Kennedy), je v devetih nebesih – poln je življenja, šarmanten in angažiran, predan razrednemu boju. Videti je kot soborec. Toda kmalu se izkaže, da je velik zapravljivec, ženskar in opijski zasvojenec. Dolgovi se množijo s takšno hitrostjo kot lahkomiselnost, ženske in opij. Aveling, hladni, kruti, toksični moški, propada, a Eleanor se ga drži tako zvesto in tako ljubeče, kot se je Nora držala Torvalda. Ali bolje rečeno: drži se ga tako zvesto in ljubeče, kot se drži razrednega, delavskega in sindikalnega boja.

Ironija je le v tem, da je ta boj – ta njen strastni spopad z zgodovino – le kulisa njuni »hiši lutk«, ki preglasi vse, tudi njeno srečanje z umirajočim Friedrichom Engelsom (John Gordon Sinclair), ki ji telenovelistično razkrije »neizrekljivo« družinsko skrivnost (otroka služkinji Helene Demuth ni zaplodil on, Engels, temveč njen oče, Karl Marx!), njene govorniške mojstrovine, njen socialni aktivizem, njeno ustanavljanje socialističnih strank, njeno promoviranje socializma, njene eseje in knjige (npr. Pekel tovarne) ter njeno famozno potovanje po Ameriki, kjer ugotovi, da je zahod res divji, a ne zato, ker bi se kavboji na ulicah merili v tem, kdo hitreje potegne, temveč zato, ker jih kapital tako divje izkorišča in ker se nihče ne bori za njihove pravice.

Eleanor preseže svojega moža – in to intelektualno, moralno, politično in emocionalno. Njen »seks« z zgodovino je boljši od njegovega seksa. Eleanor je videti kot protofeministka, anticipatorka gibanja #MeToo, Aveling, s katerim se ni nikoli poročila (njegova prejšnja žena ni pristala na ločitev), pa kot moški, ki ga frustrira uspešna, odločna, samozavestna, hiperaktivna antiviktorijanska ženska. Ja, Aveling, ki se je vmes celo skrivaj poročil z drugo žensko, jo je razočaral, a zdi se, da je ni razočaral nič bolj kot Engels, nič bolj kot njen svak, veliki socialist Paul Lafargue (ki uživa v tem, da je njegova žena, Laura Marx, le gospodinja), in nič bolj kot njen oče, Karl Marx, ki je mislil na emancipacijo delavskega razreda, ne pa tudi na emancipacijo žensk, saj je predpostavljal, da bo emancipacija delavskega razreda avtomatično prinesla tudi emancipacijo žensk. Njene svobode ni razumel – tako kot je ni razumel Aveling, ki je umrl nekaj mesecev za njo. Na njegov pogreb ni bilo nikogar – vsi so bili prepričani, da jo je zastrupil. V nekem trenutku mu reče, da ima dovolj njegovega zatiranja in da jo zatira, kot jo je zatiral oče – a ko se kamera odmakne, se izkaže, da je to le prizor iz Hiše lutk. (od 29. aprila na slovenskem portalu online. artkinomreza.si)