Prinčevo potovanje

Vsi smo opice.

V Planetu opic se ljudje izkrcajo na planetu, na katerem vladajo opice, ki jih ujamejo, zaprejo v kletke in začnejo preučevati – opice z ljudmi ravnajo tako, kot običajno ljudje ravnajo z opicami. Prinčevo potovanje, fini, elegantni, akvarelni, mehki francoski animirani film, je reimaginacija Planeta opic, le da so vsi opice, tako priletni Laurent (z opičjim obrazom), princ plemena Laankov, ki ga je po spodletelem jurišu na zamrznjenem morju naplavilo na obalo »drugega« sveta, kjer ga najde mali Tom, kot prebivalci »modernega« džungelskega metropolisa (z opičjim obrazom), še posebej znanstveniki in akademiki, ki začnejo princa – kombinaciji Vitranca (iz Galetovih Kekčevih ukan) in sivolasega mojstra iz starih kungfujev – preučevati, demonizirati, poniževati in diskriminirati. Vsi so torej opice, toda genialni, vsevedni, osvajalski princ, pravi renesančni človek in polihistor, je sumljiv (slepar!), ker je prišlek, migrant, begunec.

Prinčevo potovanje, v katerem Planet opic sreča McTiernanove Zadnje dneve raja (civilizacija drevesnih krošenj), LucasovoVojno zvezd (oddaljena galaksija), Truffautovega Divjega otroka (znanstveno preučevanje »divjaka«) in de Witovo Rdečo želvo (naplavitev brodolomskega eksistencialista), je parafraza Boschevega Vrta zemeljskih naslad – za kaj vse nas prikrajšajo sovraštvo, ksenofobija, predsodki, nestrpnost in vsakdanji fašizem. (od 24. aprila do 2. maja na https://www. kinodvor.org/film/princevo-potovanje/)