Nezakonite globe ostajajo v veljavi

Vlada ljudem že več kot leto vlada predvsem z (vladnimi) odloki, mimo za sprejemanje pravno zavezujočih norm pristojnega državnega zbora. In odločitve, ki jih sprejema, pomenijo resne posege v človekove pravice. Res je, v izjemnih razmerah so potrebni izjemni ukrepi, tudi vladanje z odloki, ki omogoča hitrejše odzivanje na spreminjajoče se okoliščine. A izjemne razmere so postale nova normalnost, zato bi se tudi sprejemanje sprotnih odločitev moralo vrniti v državni zbor, ki bi v tem času moral, če ga ne bi hromila vlada, svoje delovanje prilagoditi razmeram. Sploh, ker se posledice vladanja z dekreti vedno očitneje kažejo v obliki sistematičnih kršitev človekovih pravic.

Skoraj pet mesecev je, odkar je ustavno sodišče odločilo, da vladni odloki o prepovedi obiskovanja šol ne veljajo, saj je vlada njihovo veljavnost podaljševala s sklepi, ki jih ni objavila v Uradnem listu. Jasno je, da nobena pravna zapoved ne more veljati, dokler ni bila vsem na vpogled objavljena na vnaprej in točno določenem mestu. To pravno pravilo spada med najosnovnejše pravne zapovedi že stoletja, če ne celo tisočletja. Jasno je, da omenjeni vladni odloki niso veljali, vse odkar je njihovo veljavnost vlada prvič podaljšala na nedovoljen način in vse dokler (po odločbi ustavnega sodišča) vlada ni ponovno začela izpolnjevati tega minimalnega standarda z objavami v Uradnem listu. Temu ni mogoče verodostojno oporekati. Pa to pomeni prihajajočo sistemsko popravo sistematičnih kršitev človekovih pravic, recimo s posebnim zakonom? Odgovor na to vprašanje je nikalen.

Povsem jasno je tudi, da omenjena odločitev ustavnega sodišča, ki sploh ne bi mogla biti drugačna, velja za vse vladne sklepe in s tem za vse vladne odloke. Neko obdobje so bili torej neveljavni, ker pravno gledano sploh niso obstajali, številni vladni odloki, tudi tisti, ki so prepovedovali ali omejevali gibanje na javnih površinah in zapovedovali nekatere druge posege v človekove pravice. Gre za resne stvari, govorimo o policijski uri, prepovedi prehajanja občinskih, regijskih in celo državnih meja, prepovedi združevanja, prepovedi izražanja javnega mnenja na javnem mestu … Da vlada (oziroma njen predsednik Janez Janša) to razume, je pokazala s tem, ko je po odločitvi ustavnega sodišča vse mogoče sklepe, s katerimi podaljšuje svoje »zakonodajne« odloke, začela objavljati v Uradnem listu. Da, vse, ne le tiste, za katere je ustavno sodišče poimensko navedlo, da so neveljavni.

Logična posledica odločitve ustavnega sodišča je bil pritisk javnosti, predvsem prek Pravne mreže za varstvo demokracije, da se krivice popravijo. Da se odpravijo kazni, ki so jih policisti brez pravne podlage izrekali ljudem in ki celo po izračunih notranjega ministrstva skupaj znašajo dobra dva milijona evrov. Kmalu po odločitvi ustavnega sodišča so nekaj volje za sistemsko rešitev pokazali na ministrstvu za pravosodje, ki ga vodi Lilijana Kozlovič iz SMC. Na poizvedovanje Pravne mreže za varstvo demokracije so se zdaj, pred dnevi, v prid sistemski rešitvi izrekli tudi na vrhovnem državnem tožilstvu. A sistemske rešitve ne bo. Vlada, kjer šteje zgolj beseda največje stranke in njenega predsednika, je to možnost zavrnila. Tako naj bi bilo zato, ker zanjo ni podlage – ker menda nikomur ni bila kršena nobena pravica, ali točneje, ker nobena globa ni bila naložena na podlagi neveljavnega sklepa ali odloka.

Kako je to mogoče? Preprosto. Po mnenju vladne službe za zakonodajo, ki jo vodi dr. Miha Pogačnik, noben drug odlok, razen šolskega, ni bil neveljaven. Tak bi po njenem mnenju bil posamezen odlok šele, ko bi to zanj poimensko zatrdilo ustavno sodišče.

»Dokler posamezen sklep in z njim odlok ni izpodbijan na ustavnem sodišču in sodišče tudi ne pove, da sklep ni stopil v veljavo, so vsi ti pravni akti po mnenju vlade veljavni, zakoniti in ustavni. To pa ni res. Ustavno sodišče je v bistvu samo pojasnilo, kako je treba razumeti pravo. Pravni akti, ki niso objavljeni, po 154. členu ustave niso veljavni. Ustavno sodišče je odigralo predvsem vlogo učitelja,« pojasnjuje Barbara Rajgelj iz Pravne mreže za varstvo demokracije. Dodaja, da so na ministrstvu za pravosodje po prvotni vnemi, ko so se odločili po različnih državnih organih zbrati podatke o nezakonito naloženih globah, opustili vse dejavnosti, ko so prebrali omenjeni dopis vladne službe za zakonodajo. Tam med drugim neposredno piše, naj bodo na pravosodnem ministrstvu raje tiho in se držijo sami zase: »Na koncu dodajamo še, da lahko naloge ministrstvom in drugim organom državne uprave nalaga samo vlada.« In to čeprav gre za edino ministrstvo, kjer deluje tudi direktorat za človekove pravice in znotraj njega sektor za popravo krivic. »Na ministrstvu so potem zgolj sklonili glavo in sporočili, da glede na to, kakšne informacije so dobili od drugih organov, ne predvidevajo nobenih drugih aktivnosti več,« dodaja Barbara Rajgelj.

Kaj bo z globami, ki jih je policija naložila protestnicam in protestnikom na podlagi protiustavne prepovedi shodov?

So pa nekoliko več razumevanja za nastalo težavo in predvsem nekoliko več poguma pokazali na tožilstvu. Barbara Rajgelj pojasnjuje, da »tožilci na pobudo kaznovanih oseb na sodišču vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti, policijo in zdravstveni inšpektorat pa spodbujajo, da po uradni dolžnosti v teh primerih pred sodišči sprožita postopke za razveljavitev svojih odločb o storitvi prekrška. Ker so to vse pravnomočne odločbe o globah, jih je treba najprej razveljaviti, da bi lahko prišlo do povračila sredstev.« Sta pa to »dva pravna postopka, ki bi zelo obremenila sodišča, zato tudi na vrhovnem tožilstvu predlagajo sistemsko ureditev, torej najverjetneje z zakonom, ki bi določil, da so v nekem obdobju odločbe neveljavne in se ljudem vrne denar,« dodaja Barbara Rajgelj. Ker je vlada pred dnevi enako arogantno na »njegovo« mesto postavila tudi tožilstvo, češ naj se ukvarja s pregonom kaznivih dejanj in naj ga ne skrbijo človekove pravice, v pravni mreži v bližnji prihodnosti ne računajo na sistemsko popravo krivic: »Zbiramo primere in imamo že 30 pooblastil ljudi, ki so bili kaznovani v obdobju, ko odloki niso veljali, in bomo to v paketu poslali na tožilstvo.«

Čeprav se boj za popravo ene sistematične kršitve človekovih pravic komaj dobro začenja, se že odpira nova fronta. Gre za vprašanje odločb o prekrških in glob, izdanih zoper protestnice in protestnike, ki v večjem ali manjšem številu (vsaj) vsak petek že leto dni protestirajo zoper vlado. Ustavno sodišče je nedavno z začasno odredbo razgalilo vladno prepoved združevanja (na prostem) kot čisto prepoved javnega izražanja političnih in družbenih stališč, ki nima nič opraviti z bojem zoper epidemijo. Vlada oziroma notranji minister Aleš Hojs je v posmeh ustavnim sodnicam in sodnikom najprej na kratko dovolil zbiranje do 100 ljudi, potem celo pisal ustavnemu sodišču, naj mu pojasni epidemiološke zaščitne ukrepe, ki jih ne pozna niti svetovna epidemiološka stroka, in ker, logično, ni dobil odgovora na otročjo provokacijo, omejil zbiranje ljudi (na prostem) na 10. Glede na to, da je celo v zaprtih prostorih dovoljeno zbiranje precej več ljudi od 100 in na precej manjših (zaprtih) površinah, je jasno, da gre za neposredno kršenje še ene odločbe ustavnega sodišča.

Kako se bodo odzvali ustavni sodnice in sodniki? Tokrat imajo priložnost, da se odzovejo prav na to, odprto vprašanje pravice do združevanja (na prostem). O zadevi namreč še niso vsebinsko in dokončno odločili. Bodo pod dodatnim pritiskom še bolj popuščali vladi, kot so to počeli doslej? Bodo, nasprotno, sprejeli kako odločnejšo, jasnejšo in nedvomno zavezujočo odločitev kot doslej?

V bistvu bi bilo naivno pričakovati kakršenkoli drugačen odziv vlade in to bi morali pričakovati tudi na ustavnem sodišču. Niti vlade v preteklosti v podobnih primerih niso kazale pretiranega razumevanja za širšo sliko, ampak so le »popravljale« storjene krivice v najmanjšem mogočem obsegu oziroma zgolj za primer, v katerem je razsodilo katero od najvišjih sodišč, najsi bo to ustavno ali vrhovno sodišče. Zato bi od sedanje vlade »razsvetljenstvo« še težje pričakovali.

Bi pa vlada zagotovo imela precej manj možnosti za izigravanje odločb ustavnega sodišča, če bi se večini sodnic in sodnikov sedanje sestave ustavnega sodišča vsaj tu in tam uspelo dogovoriti za sprejetje odločitve, ki ne bi puščala nobenega dvoma. Recimo, če bi v odločbi o šolah zapisali, da so neveljavni vsi vladni sklepi (in s tem odloki), ki niso bili objavljeni v Uradnem listu. Z vidika poznavalcev ustavnega prava se tak stavek zagotovo zdi nepotreben in skorajda pod častjo najvišjemu sodišču. A ta kratki stavek bi vladi podrl celotno argumentacijo, s katero zdaj opravičuje nespoštovanje omenjene odločbe ustavnega sodišča.

Družba in posamezniki, ki so jim odločbe ustavnega sodišča namenjene, od njih, z zelo redkimi izjemami, nimajo nič.

Nedvomno je treba ustavnemu sodišču priznati, da je z nekaterimi potezami, čeprav so to večinoma zgolj začasna zadržanja, vladi postavilo neke meje. Nihče drug tega ne more storiti. Ne bi se niti pogovarjali o tem, ali so shodi dovoljeni ali ne in ali lahko vlada vlada, ne da javno objavlja svoje dekrete, če ne bi bilo ustavnega sodišča. A to je za zdaj tudi vse. Ustavno sodišče je s svojimi odločitvami v letu epidemije zgolj odprlo razpravo o najhujših posegih v človekove pravice in nič drugega.

Zakaj je tako, je v pritrdilnem ločenem mnenju prav v zadevi o prepovedi shodov pojasnila ustavna sodnica dr. Katja Šugman Stubbs: »Za naravo odločanja sedanje sestave ustavnega sodišča pa je dovolj povedno dejstvo, da je izglasovani sklep enajsta različica prvotnega osnutka. Od prvega do enajstega osnutka smo bili priča oženju dikcij, oklevanju, zavlačevanju, neskončnemu usklajevanju, odpiranju nesmiselnih, že zdavnaj razčiščenih procesnih vprašanj in podobno. Samo tako okleščena in omiljena verzija prvotnega osnutka je lahko dobila zahtevano minimalno večino.« Ustavna sodnica je še dodala, da je skrajni čas, da »ustavno sodišče prevzame vlogo, ki jo ima po ustavi: da neodvisno, pokončno in ažurno interpretira ustavo, v skladu z ustaljenimi standardi, brez izmikanja, zavlačevanja, krotovičenja in brez iz zraka pričaranih adutov, kot je na primer načelo previdnosti.«

Da ima ustavna sodnica prav, kaže realno stanje v obliki vladnih odzivov na odločbe ustavnega sodišča. Vlada se ustavnim sodnicam in sodnikom javno posmehuje. Družba in posamezniki, ki so jim odločbe ustavnega sodišča namenjene, pa od njih, z zelo redkimi izjemami, nimajo nič. Ustavno sodišče torej s svojimi odločitvami ne dosega želenih učinkov. Vsaj za zdaj ne.