Običajni dan najdaljšega leta

Spoštovani, vse od začetka epidemije na Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije in v okviru Delovne skupine za nenasilje v zdravstveni in babiški negi skrbno spremljamo poročanje medijev o zdravljenju pacientov, delu zdravstvenih delavcev ter predvsem etičnih vidikih delovanja zdravstvenega sistema.

Na oddelkih za intenzivno nego in COVID oddelkih se pogosto z neposrednimi prikazi zdravstvene obravnave posega v pravico pacientov do dostojanstva in zasebnosti, ko se jih prikazuje delno gole, onemogle, na aparaturah, v hudih bolečinah in stiski, hkrati pa se s tem povzroča tudi veliko stisko svojcem, ki doma trepetajo za življenja svojih najbližjih. Ob dejstvu, da svojcem in drugim bližnjim ni dovoljeno obiskati pacientov, ki se borijo za življenje, in da jih praviloma po sprejemu v bolnišnico ne uspejo več videti, biti z njimi, ko jim je najtežje, ter se od njih ob smrti posloviti, so ti prizori še dodatno boleči ter neetični.

V Mladini zavzeto, profesionalno in kritično spremljate zdravstvene in družbene razmere, tudi v času epidemije s COVID-19, kar pozdravljamo. Prav tako smo z zanimanjem prebrali odlično posebno izdajo Mladine na temo epidemije v preseku zgodovine.

Imamo pa resen zadržek glede fotografij v 13. številki Mladine (7. april 2021). V fotoreportaži z oddelka za COVID-19 v eni od slovenskih bolnišnic z naslovom Običajni dan najdaljšega leta ste med različnimi večinoma korektnimi fotografijami objavili tudi fotografijo 06, kjer je neposredno prikazan (nezakrit, povsem prepoznaven) obraz pacienta, ki je očitno v slabem zdravstvenem in najbrž tudi čustvenem stanju. Mogoče se celo bori za življenje ali umira. Tudi detajli na nekaj drugih fotografijah (05, 07) delujejo zastrašujoče na bralce. Morda ima kdo od njih svojega bližnjega prav na takšnem oddelku in trepeta za njegovo življenje. Menimo, da te fotografije ljudem lahko še dodatno povzročajo stiske, strah in obup.

Tudi če ste od omenjenega gospoda, ki ga v vsej intimi izpostavljate javnosti, ali njegovih bližnjih dobili soglasje za fotografiranje, to kljub temu ni niti etično (tudi ne v luči kodeksov etike zdravstvenih delavcev in novinarjev) niti moralno, kajti s tem izkoriščate asimetrijo v moči med pacientom in novinarjem oz. javnostjo. Človek na intenzivni negi, priključen na številne cevke in druge pripomočke, razgaljen v svoji intimi, prepoznaven v obraz in v izjemno podrejenem odnosu do tistih, ki ga zdravijo, je najšibkejši in najbolj ranljiv člen. Zato tudi morebitno soglasje za fotografiranje ni kredibilno in ni etično.

Stališče naše Delovne skupine je, da je kljub težkim razmeram potrebno ohraniti dostojanstvo slehernemu pacientu, pieteto do umirajočih in pokojnikov, sočutje do svojcev, obzirnost do splošne javnosti in spoštovanje do zaposlenih v zdravstvu v kliničnih in drugih okoljih.

Na neprimernost takšnega poročanja, predvsem objavljanja fotografij hudo bolnih, onemoglih in umirajočih pacientov je opozorilo veliko članov naše Zbornice – Zveze. Zato vas prosimo, da ste v prihodnje bolj pozorni do tovrstnih etičnih vidikov novinarskega poročanja. Ne le zato, ker ta neetična praksa postaja vse bolj normalna in  uveljavlja normo nehumanega odnosa do najbolj ogroženih pacientov, ampak tudi zato, ker nameravani »vzgojni« učinek deluje zgolj kot sredstvo pritiska, zastraševanja in discipliniranja bralcev oziroma državljanov. Pozitivni učinek poročanja medijev o boju z epidemijo v zdravstvu na bralce ali gledalce je mogoče doseči le, če bomo ob tem obdržali standarde tako stroke kot tudi humanosti.

Želimo vam še naprej uspešno delo in vas podpiramo v vašem etičnem in strokovnem delovanju.