Žive meje / N'toko: Hojsova enačba

Bil sem na zasedanju ene izmed parlamentarnih komisij, kjer bi moral prebrati poročilo, moja pozornost pa je bila povsem drugje. Dve klopi pred menoj se je namreč namestil Aleš Hojs, in naj sem se še tako trudil ohraniti zbranost, mi njegova pojava ni dala miru. To je torej zloglasni Hojs? To je ta propagandni mastermind in šef represivnih organov? Ta nepočesana glava, ki nekaj metrov pred menoj štrli iz ponošenega rjavečega rekelca? Ti razdraženi škratovski ročici, ki vrtata po zbledeli rjavi aktovki, polni zmečkanih robcev, mask, papirjev? Deloval je kot popoln tujek – kot izgubljeni vzhodnoevropski trgovski potnik iz 80. let ali eden tistih sluzastih zasebnih detektivov iz ameriških serij, ki v umazanih kadilakih prežijo na bivše žene svojih klientov. In kot bi hotel še utrditi podobo neprijetnega vsiljivca, je z otročjo samovšečnostjo poniževal in blatil vse okoli sebe. Vem, da je nezrelo ocenjevati ljudi na podlagi njihove fizične pojavnosti, ampak ne morete v živo videti Hojsa in si ne postaviti vprašanja: »Kako, hudiča, se je pa to bitje znašlo v parlamentu?« In zakaj vsi poslanci, celo opozicijski, tako spoštljivo trpijo njegovo ropotanje? Mar ne opazijo, da ta človek ni resničen politik? Ali samo jaz vidim to prevaro?