Knjiga / Heidi Perks: Vrni se pome

+ +

Terapevtka na domačem terenu

Roman Vrni se pome izrablja žanr kriminalke, da bi povedal, da imajo vse družine skrivnosti, le da so pri tistih, ki na zunaj delujejo srečnejše, večje. Bolje zakopane, dobesedno, in eno takšnih v obliki trupla odkopljejo na meji vrta nekdanje hišice pripovedovalke, ki je živela v skoraj idilični otoški skupnosti, kakšnih sto duš in žepni trajekt za stik z bližnjim kopnim, zdaj pa ponuja terapije. Kot nekdo, ki zna tako rekoč brati ljudi, je prava za vrnitev v čase otroštva in brskanje po zatemnjenih spominih sovaščanov, se nam zdi, saj je pronicljiva opazovalka grimas, tikov in retoričnih fint, s katerimi sogovorniki odvračajo pozornost ali zamolčujejo. Idealen raziskovalec tistega, kar je od preteklosti ostalo in se potuhnilo.

Bolje ji gre pri drugih kot pri sebi. Najprej je zblefirala lastno terapevtko in je ni pripustila blizu dogodkom izpred vrste let, ko je družina na vrat na nos pobegnila z otoka v nevihtni noči, tako nevihtni, da je ne bi nihče prepeljal, če oče ne bi bil ravno kapitan malega trajekta. Terapevtka govori o škatlah (spomina), ki si jih ne upa odpreti, mi pa slutimo, da tudi zato ne, ker bi s tem uničila postopno razkrivanje spominov, ki zavzamejo polovico, preveč obsega tega pisanja.

Britanska pisateljica Heidi Perks (rojena leta 1973) zgodbo pelje od sredine devetdesetih let do sodobnosti, ko odkopljejo truplo, hkrati se dogaja skoraj objektivna pripoved o tem, kaj so videli – in zamolčali – posamezni člani otoške skupnosti, in še prav posebej pripovedovalkina družina. Nefunkcionalna – terapevtkina sestra ima itak občutek, da starši v resnici to niso, in pije, brat, čudaški in bolj risarski kot verbalen, je okoren samotnež, ki spravlja otoške punce v zadrego, oče dementen, mati umrla v nesreči po razvezi; v takšnem okolju se tudi spomini ne pretakajo čisto normalno, otroške spomine prekrivajo kasnejša racionalizacija in potlačitve, in skrivnosti, za katerimi brskajo mimo policije, imajo izvor v prejšnjih generacijah, v preteklih bivalnih okoljih, otok jih samo okrepi in zaveza molčečnosti je v tej zapleteni zgodbi nepremakljiva, neomajna.

Psihološka kriminalka Vrni se pome je polna pomenljivih namigov, ki so včasih rahlo vsiljivi, napetost poskušajo potencirati z različnimi ravnmi približkov resnice. Kot v slabih srhljivkah vpleteni in nedolžni delujejo kompulzivno, grejo ven v nevihtah, da bi bilo srečanje z morebitnim storilcem osvetljeno z bliski, v nevarnosti se podajajo, ne da bi kdo vedel, kje so, in te vrste dramatičnosti in predimenzionirane gotskosti je čisto preveč, za več učinka bi bilo nujno odvzemanje.

Razen če ni zadaj prefrigana taktika razkrivanja nemoči terapije, saj se zadeva konča z ugotovitvijo, da za obstanek skupnosti mora obstajati konstitutivna skrivnost, ki s krivdo in zamolčanim povezuje in prenaša naprej, to je ta očetovina, ki ji ne uidejo ne terapevtka ne ožji družinski člani.