Na Brdu ni več Tita

Takoj po drugi svetovni vojni je ljudska oblast začela postavljati spomenike v čast in slavo partizanskih epopej in velike zmage nad sovražniki. Logično in upravičeno. A spomeniki in spominske plošče so se množili, rasli so kot gobe po dežju, nazadnje se je vedelo za vsako hišo, kjer je bila kurirska javka, za vsak vogal, kjer je počila puška. Oblast je slavila samo sebe. Danes, toliko let kasneje, opazujemo podoben pojav. Vlada je na posestvu Brdo na Račjem otoku postavila spomenik Demosu, tam so se namreč aprila 1991 sestali predsedniki tedanje vladajoče koalicije in se odločili, da je treba zavihati rokave ter pospešiti priprave na osamosvojitev. Za osamosvojitev se niso odločili politiki, pač pa so jim to nalogo zaupali volivci na plebiscitu. Na znamenju so zapisane slavnostne besede o tem, da se je na sestanku 28. aprila 1991 koalicija Demos pod vodstvom Jožeta Pučnika odločila, »da ne bo odstopala od realizacije plebiscitne odločitve«. Lepo, a to gotovo ni bil najusodnejši sestanek, povezan z osamosvojitvenim dogajanjem. Zgodovinar Božo Repe pravi, da gre za še en poskus prekrajanja zgodovine: »Demos ni ’junaško’ nasprotoval vsemu svetu, Jugoslaviji in vsej drugi politiki v Sloveniji. Samovoljno je hotel izpeljati plebiscit in Pučnik je samovoljno določil in objavil datum. Potem so v Demosu spoznali, da to pač ne more biti strankarski projekt z nekaj glasovi večine v parlamentu (pri tem, da je bil tudi Demos notranje razdeljen in tudi sam precej jezen zaradi Pučnikove samovolje). Da plebiscit lahko uspe samo, če je projekt vse politike in vseh državljanov. Konsenz o njem je bil nato dosežen z velikim trudom, največ po zaslugi Milana Kučana in Spomenke Hribar.« Sedanja oblast še najraje slavi samo sebe. Počne pa še nekaj drugega ...