Policija bi preiskovala Mladino

Februarja smo v Mladini pisali o slovenskem načrtu porabe evropskih sredstev, o pripravi tako imenovanega načrta za okrevanje in odpornost po epidemiji. Gre za izjemno pomemben načrt – evrokrati ga radi označujejo za reformni načrt desetletja, s katerim namerava Evropska unija pomagati celini pri ponovnem zagonu po epidemiji, pri tako imenovanem zelenem prehodu in digitalizaciji. Gre za načrt, s katerim bodo zaznamovani prihodnji rodovi.

Zvonko Černač, minister, pristojen za razvoj in kohezijsko politiko EU, se je še februarja javno hvalil, kako inkluzivno se je vlada v Sloveniji lotila načrta porabe petih milijard evrov. V večini držav EU so namreč v ta namen pripravili javne predstavitve, okrogle mize, razprave in posvetovanja s strokovnjaki v smislu več glav več ve. Še posebej, ker se države takšnih reform doslej niso lotevale. Italijanska vlada je načrt pripravila in objavila dvakrat, prvič je zaradi slabo pripravljenih projektov vlada celo padla.

Naš minister se je tudi hvalil, kako vključujoče delajo: razlagal je, da je pri nastajanju slovenskega načrta »sodelovalo več kot 2000 deležnikov ... pa da so si izmenjali mnenja z vsemi sveti in razvojnimi sveti razvojnih regij in obema kohezijskima regijama, s predstavniki Ekonomsko-socialnega sveta, nevladniki, podjetniki in ostalimi zainteresiranimi …« A ko je Mladina to preverila, je sledilo razočaranje. Nič od tega ni bilo res.

Izkazalo se je, da so morale številne organizacije, kot je recimo največja slovenska okoljevarstvena organizacija Umanotera, sestanke izsiliti. Na Černačevem ministrstvu so nato zainteresiranim zgolj ponudili nekaj osnovnih informacij o svojem delu. Marsikoga je zato skrbelo, kaj se na ministrstvu dogaja. Zanimalo jih je, kaj vlada na njihovem področju načrtuje, katere od njihovih predlogov je upoštevala. Recimo: številni raziskovalni inštituti so prek resornih ministrstev predlagali konkretne projekte. Že zaradi lastnega načrtovanja jih je zanimalo, ali jih je vlada upoštevala. In če, koliko.

A v Černačevi službi dokumentov niso hoteli pokazati. Dejansko niti Ekonomsko-socialnemu svetu ne, pa čeprav so del načrta tudi reforme. Mladina je z osnutkom programa razpolagala že novembra in nato z novo verzijo februarja letos. Ker se je približeval skrajni rok, april, so bili v marsikateri instituciji nestrpni. Na njihovo prošnjo smo nekaterim dokumente tudi poslali, nato pa smo se v uredništvu zaradi širšega javnega interesa odločili, da osnutek s prilogami objavimo na spletni strani in tako prispevamo k nujno potrebni in dejanski javni razpravi.

Minister Zvonko Černač je sprožil postopek zoper Mladino, ker je objavila osnutek načrta za okrevanje in odpornost po epidemiji. O teh načrtih je v vsej Evropi potekala javna razprava, slovenska vlada pa je svojega skrivala.

Slovenski načrt, ki je nastajal brez razprave, je namreč povsem očitno potreboval več kritične presoje. Uradniki so se načrtovanja projektov lotevali tako kot v preteklosti, le da so si pri tem izmišljevali utemeljitve, zakaj so posamezne naložbe zelene in digitalne. V njem so povsem očitno denimo nanizane želje posameznih županov po gradnji cest z utemeljitvijo vlade, da te ceste prispevajo k zelenemu prehodu. »Države, ki nimajo predstave, kaj želijo storiti, se pri takšnih razvojnih načrtih navadno odločijo, da bodo zgradile še kakšno cesto ali avtocesto …« je recimo dejal eden od evropskih raziskovalcev, ki so primerjali načrte posameznih držav.

To so bili torej razlogi za kritiko in objavo. Iz Černačeve službe, iz katere so slovenski načrt za okrevanje medtem že poslali v Bruselj, pa so zaradi Mladinine objave na državno tožilstvo vložili ovadbo zaradi izdaje tajnih podatkov na podlagi 260. člena kazenskega zakonika, ki za takšne kršitelje zahteva kazen do treh let zapora.

Primer je seveda absurden. Ravno zato, ker smo v Mladini 11. februarja dokumente objavili, je nato vlada štirinajst dni kasneje z njih umaknila interno oznako. Že to kaže, da v dokumentih ni bilo nobene državne skrivnosti. In drugič, objava je bila že tedaj prepozna. Dva meseca pred skrajnim rokom je bila vsaka razprava o več sto strani dolgi dokumentaciji že odveč. A namesto da bi Černač vseeno izrazil hvaležnost, ker smo v Mladini pospešili delo njegove službe, je nad nas poslal policijo.

Čeprav je članek, v katerem smo dokumente objavili, podpisan z imenom in priimkom avtorja, ki dejansko živi, in čeprav je tudi javno objavljeno, kdo je odgovorni urednik Mladine, policija preiskuje, kdo je avtor članka in kdo je v času objave bil odgovorni urednik. Ta vprašanja, s katerimi se na nas obračajo z bežigrajske policijske postaje, seveda kažejo, da gre pri tem bolj za poskus zastraševanja kot za zbiranje relevantnih dejstev, pomembnih pri dokazovanju kaznivih dejanj.

Ni namreč objava vsakega dokumenta z oznako interno kaznivo dejanje. Tudi v kazenskem zakoniku piše, da se objava internih podatkov ne kaznuje, če se z razkritjem razkrivajo »nepravilnosti pri izvrševanju oblasti, javnih pooblastil ali opravljanju javne službe, dejanje pa ni storjeno iz koristoljubnosti in ne ogroža življenja ljudi ali nima hujših ali nepopravljivih škodljivih posledic za varnost ali zakonsko varovane interese Republike Slovenije«.

Kvečjemu bi vse to lahko očitali Černaču. Nepravočasna objava načrta porabe evropskih sredstev je »nepravilnost« pri izvrševanju oblasti, ki bo imela nepopravljive in škodljive posledice za zakonsko varovane državne interese. Če pustimo ob strani, da je v dokumentu Černač želel zavajati evropsko komisijo v delu, kjer je govoril o široki javni razpravi in številu deležnikov, ki so domnevno sodelovali pri nastajanju programa.