Intervju / »Danes ne gre samo za to, da je resnica nepomembna. Cilj je resnico uničiti.«

V drami Hamlet Williama Shakespeara naslovni junak izreče znameniti stavek: »Svet je iz tira!« Podobno bi lahko trdili za današnji čas. Avtoritarci najhujše sorte ljudi prepričujejo, da so nosilci svobode, milijarderji, da so dobričine, resnico pa slikajo za sovražnika. Če se človek ob vsem tem počuti zbeganega, bi mu težko zamerili. »Skrajni desnici je uspelo napraviti zmedo v jeziku z rabo nečesa, kar bi opisal kot orwellovska retorika,« pravi dr. Éric Fassin, priznani francoski sociolog, politični analitik, avtor številnih knjig in profesor na Univerzi Pariz 8. »Obračanje stvari dobesedno na glavo je bilo osrednjega pomena pri napadu na razumevanje resnice.« Z njim smo se pogovarjali po nastopu ob 60-letnici delovanja Slovenskega sociološkega društva; predaval je o pomembnosti kritičnega mišljenja v času antiintelektualizma.

Če govorimo o nejasnosti pri vprašanju resnice, je predsokratik Parmenid naredil precej jasno ločnico: nekaj je resnica (aletheia), drugo je mnenje (doxa). Kaj je torej resnica? 

Ne verjamem v vseobsegajočo resnico, saj bi bila ta po definiciji religiozna. In čeprav imajo ljudje vso pravico verjeti v dogmatične, vseobsegajoče resnice, to ni bistvo demokracije. Zato raje govorim, kot je temu rekel tudi Michel Foucault, o režimih resnice. To so institucije z legitimnostjo, da lahko določajo vrste resnice. Znanost lahko določa neko vrsto resnice, statistične ustanove, ki proizvajajo podatke, medicina, pravni sistem, tudi mediji sodelujete pri oblikovanju nečesa, kar bi lahko imenovali resnica. Do vsega, kar počnejo te institucije, smo seveda lahko kritični. A prav ta raznolikost režimov resnice omogoča, da imamo nekaj več kot samo mnenja.

Toda meja med enim in drugim, med resnico in mnenjem, je vse bolj zabrisana. 

Predvsem lahko spremljamo politično hrepenenje po uničenju vsakršnega alternativnega režima resnice. Alternativnega v smislu vsega, kar ne prihaja iz oblasti same. V primeru Združenih držav Amerike (ZDA) to pomeni neposredno iz ust ameriškega predsednika Donalda Trumpa. To je strašljiv trenutek za vse, ki verjamemo, da obstaja nekaj več kot zgolj mnenje. Pravzaprav mislim, da težava ni v nasprotju med resnico in mnenjem, temveč v tem, da obstaja le še mnenje – in nič drugega.

Kar opisujete, bi praviloma pripisali diktaturam. Zares presunljivo je, da to danes spremljamo v liberalnih demokracijah.

Ali res še živimo v liberalni demokraciji? Nekateri bi rekli, da gre zmeraj bolj za neliberalne demokracije, drugi bi rekli populistične. Osebno bi naredil korak naprej in jih označil za neofašistične. Ko to rečem, ne pravim, da danes vse države po svetu vodijo fašisti. Gre preprosto za to, da je politični prostor v številnih pogledih tako zaznamovan z neofašističnimi strankami, da te skorajda v celoti določajo politično govorico. Rezultat tega je, kot vidimo, da imamo v marsikateri državi na oblasti skrajno desnico. Tako je v Argentini, Italiji in ZDA, tako rekoč jutri bi bilo lahko tako tudi v Franciji. To vse je vprašanje političnih strank in retorike, drugo pa je vprašanje volivcev. Ena od zares presunljivih stvari je, da avtoritarci danes zmagujejo s podporo večine volivcev. Večina ameriških volivcev je volila Trumpa, v Argentini je večina volivcev izvolila Javierja Mileia, morda bo večina volivcev izvolila tudi Marine Le Pen. Ko se je Adolf Hitler v tridesetih letih prejšnjega stoletja povzpel na oblast, tega ni storil s podporo večine volivcev.

Kaj želite povedati, da so politične razmere še bolj negotove, kot so bile pred drugo svetovno vojno? Ni to pretirana sodba? 

Ne razumite me narobe, ne pravim, da smo na poti do nečesa tako groznega, kot je bil holokavst. A Trump obenem govori o tretjem mandatu. In pred kratkim je na svojem družbenem omrežju Truth Social objavil posnetek, narejen z umetno inteligenco, na katerem se pod njegovo fotografijo nizajo letnice volitev od leta 2024, nato pa se izpiše »TRUMP 4EVA« (Trump za vedno). Ne pravim, da se bo to res zgodilo. Ne pravim niti, da bodo to poskusili narediti. Ampak to pomeni, da poskušajo razviti tovrstno imaginacijo. Kar pa je izjemno nevarno. To pomeni oživljanje idej o »tisočletnem« rajhu.

Predvsem je strašljivo, koliko ljudi se odpravi na volitve, si misli, zakaj pa ne, in obkroži neofašistično stranko. Strašljivo je, koliko ljudi iz tega črpa celo nekakšen užitek. Zmeraj manj gre za nekaj, čemur bi rekli glasna manjšina, ta naglo prerašča v večino. Pri tem se moramo vprašati, zakaj ta pojav najdemo v toliko različnih državah. Če bi moral ugibati, bi rekel, da je to povezano z vprašanjem neoliberalizma. Zakaj? Ker neoliberalizem spreminja našo subjektivnost, ko nam pravi, naj pozabimo na socialno državo in solidarnost. V neoliberalizmu lahko računaš le nase, na svojo družino in ljudi okoli sebe. Če potrebuješ zaščito, moraš to iskati v svoji bližini.

To se ujema s tem, kar ves čas ponavlja desnica. Jean-Marie Le Pen je zelo rad ponavljal, da je bližje svojemu bratu kot svojemu bratrancu, bližje bratrancu kot sosedu, bližje sosedu kot ... in tako naprej. Bolj ko je nekdo blizu, več je vreden. V Franciji skrajna desnica že od nekdaj denimo zagovarja idejo préférence nationale (nacionalna prednost), v skladu s katero naj bi imeli Francozi prednost pri zaposlitvi. V tej točki se neoliberalizem in neofašizem zlivata. Oba nam govorita, da se ne smemo zanašati na preveč abstraktne stvari, kot je solidarnost države. Ne, zanašaš se lahko zgolj nase in na svoje! V osnovi gre za boj »nas« proti »njim«.

Težava ni v nasprotju med resnico in mnenjem, temveč v tem, da obstaja le še mnenje – in nič drugega.

Proti komu? 

Proti vsem, ki so »pod nami«. Proti Romom, brezposelnim, prejemnikom socialne pomoči, ki, tako pravi skrajna desnica, samo izkoriščajo sistem. Neoliberalizem organizira sistem, v katerem lahko mislimo, da obstajajo ljudje, ki jih je mogoče zavreči kot smeti. V zameno pa se, ko se primerjamo z njimi, lahko počutimo bolje. Zato je denimo vprašanje rase tako pomembno za skrajno desnico. Kategorija rase belcem omogoča, da se kljub težavam v življenju lahko zmeraj razbremenijo vsaj z mislijo: »No, vsaj bel sem.« Če nisi bel, pa ti še vedno preostane tolažba, da vsaj nisi »cigan«. S tem si vsak lahko pripiše vrednost. Ni nujno, da imaš zaradi tega resne koristi – imaš pa možnost in moč, da lahko zaničuješ druge. Rasizem torej ni mehanizem, ki temelji zgolj na rasi, v osnovi gre za mehanizem razlikovanja in razvrščanja po položaju.

V imaginariju skrajne desnice je danes vse, kar je približno napredno, radikalno. Celo ideje, ki so še pred kratkim veljale za socialdemokratske. Obenem naj bi bile ideje levice mainstream, bile naj bi zažrte v vse pore družbe. A vendar ta domnevno deluje tako rekoč iz podtalja. Oprostite, ampak v tem je cel kup protislovij. 

Upravičeno ste zmedeni. Skrajni desnici je uspelo napraviti zmedo v jeziku z nečim, kar bi opisal kot orwellovska retorika. Ko Trump trdi, da nasilje prihaja z leve in ne z desne, je to očitna zmota. Obračanje stvari dobesedno na glavo je bilo osrednjega pomena pri napadu na razumevanje resnice.

S pojmom »orwellovska retorika« se najbrž sklicujete na tako imenovani novorek, s katerim je George Orwell v romanu 1984 opisal sprevračanje jezika, ki se ga je lotila totalitarna oblast, da bi z njim omejila možnost svobodnega mišljenja? 

Tako je. Dober primer tega je denimo raba izraza »levičarski makartizem«, s katerim skrajna desnica in samooklicani zagovorniki svobode govora opisujejo domnevne mehanizme delovanja levice s kulturo črtanja (cancel culture). Kot da imajo večinoma skupine mladih študentov moč, enakovredno moči države, ki je v času makartizma preganjala intelektualce! To je absurdno. Tako kot v ZDA tudi nekateri v Franciji govorijo o tako imenovani prebujenski (woke) ideologiji kot o nekakšnem totalitarizmu. Ampak spet – totalitarizem je povezan z državo. Kako lahko nekdo trdi, da so prizadevanja neke manjšine totalitarna? Bistvo totalitarizma je, da nadzoruje življenje ljudi. Kako naj bi to počeli denimo geji, lezbijke, transspolne osebe ali temnopolti? Preprosto nimajo te moči.

Takšnih izrazov, ki bi jim lahko rekli novorek – poznamo jih tudi v Sloveniji – je res veliko: »teorija spola«, »kulturni marksizem« ...

V Franciji se je za ljudi, ki so kritični do islamofobije in domnevno zavezniki islamskih teroristov, začel uporabljati denimo izraz l’islamo-gauchisme (islamsko levičarstvo).

Slovenska desnica pa je takšne ljudi po 7. oktobru 2023 oklicala kar za »hamasovce«. 

Ni to absurdno? Vse to je seveda samo demonizacija levice. Dogajanje po 7. oktobru je dober primer. Levica je postala tarča obtožb o antisemitizmu že samo zato, ker je bila kritična do Izraela. Seveda antisemitizem obstaja tudi na levici. A vse javnomnenjske raziskave in državne meritve kažejo, da je tega na desnici neprimerljivo več. Raziskave tudi kažejo, da se nasprotovanje sionizmu in antisemitizem v resnici ne ujemata. Povedano drugače: antisemitizem se po navadi ujema s podporo izraelski politiki. A tudi to je bilo v razpravah sistematično prezrto. Pomislite samo na krog okoli Trumpa. Desničarska vplivnica Candace Owens je odkrita antisemitka. Elon Musk je javno podprl ameriško različico teorije zarote o »veliki zamenjavi«, po kateri naj bi zamenjavo belcev z manjšinami v ZDA organizirali Judje. Obstaja torej očitno neskladje.

Glavna politična bitka danes je bitka za jezik. Glavna moč desnice pa je v tem, da na tem področju povzroča neverjetno zmedo.

Sprevračanje jezika, kot ga opisujete, lahko opazujemo tudi pri razumevanju »svobode govora«. Po eni strani desnica ne razume, da je ta, če si sposodimo misli Johna Stuarta Milla, omejena s svobodo drugega. Bila naj bi absolutna. A po drugi strani vidimo tudi, da jo smejo uporabljati samo izbrani. 

V politiki na splošno, še posebej pa v reakcionarni politiki obstaja nekakšna napetost med retoriko in ideologijo. Pogosto smo ju zamenjevali in predpostavljali, da svoboda govora ni le del retorike, temveč resnično ideologija desnice – to pomeni, da so bili v svoji retoriki izjemno uspešni. Kaj mislim s tem? Na desnici so govorili, da podpirajo svobodo govora, levica pa naj bi se ves čas sklicevala na sovražni govor in uveljavljala kulturo črtanja. Saj veste: »Tega ne smeš reči, ker je rasistično, tega tudi ne, ker je seksistično ...« Tako smo verjeli, da obstajata dve strani. Ena, ki je zagovarjala svobodo govora, in druga, ki naj bi hotela govor disciplinirati.

Kar je smešno, če pomislimo, da je kultura črtanja zasidrana v jedru konservatizma: ženske so bile črtane iz javnosti večino zgodovine, tiste, ki so se preveč izpostavile, so zažigali na grmadah. 

To smo zelo jasno videli po 7. oktobru, ko se je svoboda govora omejevala na shodih v podporo Palestincem. Zelo jasno se je to pokazalo tudi po atentatu na Charlieja Kirka, ko sta Trump in ameriški podpredsednik JD Vance začela ponavljati, da levica spodbuja nasilje in širi sovražni govor. Tako je desnici uspelo najprej prevzeti pojem svobode govora. Pri čemer vemo, da je bilo prvo množično dejanje državljanske nepokorščine na ameriškem univerzitetnem kampusu prav gibanje za svobodo govora na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Zdaj pa je začela prevzemati še pojem sovražnega govora. Zato pravim, da se je zgodil retorični preobrat, ki je v svojem bistvu resnično orwellovski. Glavna politična bitka danes je bitka za jezik. Glavna moč desnice pa je v tem, da na tem področju povzroča neverjetno zmedo.

Z lažjo? 

Ne z lažjo, zanaša se na bullshit (nakladanje, sranje). Harry G. Frankfurt je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja opozoril na razliko med lažjo in nakladanjem. Če lažeš, poskušaš ljudi prepričati, da govoriš resnico. V tem smislu tudi lažnivci verjamejo, da ima resnica vrednost. Z nakladanjem pa je ravno nasprotno. Frankfurt pravi, da je resnica za tiste, ki se zanašajo nanj, nepomembna. Osebno bi šel korak dlje. Danes ne gre samo za to, da je resnica nepomembna. Cilj je resnico uničiti in jo prikazati za sovražnika. Vance, takrat kandidat za senatorski stolček zvezne države Ohio, je leta 2021 z razlogom v nekem govoru dejal, da so univerze sovražnice. Zakaj? Ker na njih vlada prepričanje, da akademiki vendarle proizvajajo neko obliko resnice.

Bullshit pa ljudem prinaša tudi neko posebno obliko užitka, saj se ob njem lahko zabavajo. Trump je pred kratkim na družbenih omrežjih denimo delil posnetek, narejen z umetno inteligenco, na katerem s krono na glavi iz letala spušča blato na protestnike. Kaj je hotel sporočiti s tem? Pravzaprav dobesedno: »Jaz sem kralj sranja.« To ni bila metafora – to je slika tega, kar počne. V tem se skriva glavna težava za kritično mišljenje danes. To temelji na razkrivanju skritega. Danes pa ni več ničesar, kar bi bilo treba razkriti. Politiki, kot sta Donald Trump in Marine Le Pen, ne uporabljajo evfemizmov in stvari ne olepšujejo – nasprotno, stvari poskušajo stopnjevati. Trump to počne do točke, da deluje že kot nekakšna samoparodija.

Na skrajni desnici imamo fantovski klub, le da so fantje v resnici dečki. Vse skupaj deluje kot osnovnošolska farsa. a prav to dela stvar zabavno. Zabavno je biti fašist!

Vse skupaj kdaj res deluje kot velika zabava. 

Ja, zabava, ki užitek ali jouissance črpa iz krutosti. Tukaj je prišlo do temeljne spremembe. Pomislite na čilskega diktatorja Augusta Pinocheta, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izvedel državni udar in nato uvajal neoliberalne reforme ob pomoči tako imenovanih Chicago Boys (Čikaški fantje). Kakšna je bila takrat podoba diktatorja? Diktator je bil mrk, daleč od tega, da bi bil zabaven. Zdaj so avtoritarci postali farsični liki. Pomislite recimo na argentinskega predsednika Mileia, ki je pred volitvami mahal naokoli z žago. Ali pa na nekdanjega brazilskega predsednika Jaira Bolsonara. Nikoli ne bom pozabil, kako je pred tremi leti v govoru na dan neodvisnosti večkrat ponovil, da je imbrochável, kar bi bilo mogoče prevesti, kot da je nezlomljiv, a v brazilskem slengu opisuje sposobnost moškega, da ohrani erekcijo. Množica se je ob tem zabavala. Celo njegovi ženi, ki je stala zraven, se je to zdelo smešno. Načrtno navajam ta primer – dejstvo je, da prav spolna moč na desnici igra pomembno vlogo. Natančneje, vprašanje moškega spolnega uda je postalo zelo pomembno.

Zdaj že nevarno stopate na področje freudovske psihoanalize ... 

Ampak spomnite se samo, kako je Trump pred letom v nekem govoru hvalil velikost spolnega uda preminulega golfista Arnolda Palmerja! Ali pa Elona Muska, ki je Marka Zuckerberga, prvega moža korporacije Meta, izzval na obračun v ringu. Ker Zuckerberg nad tem ni bil pretirano navdušen, mu je Musk predlagal tekmovanje v merjenju penisov. Resnično gre za obsesijo s spolno močjo, ki je hkrati predstavljena kot šala. V osnovi imamo na skrajni desnici boys’ club (fantovski klub), le da so fantje v resnici dečki. Vse skupaj deluje kot osnovnošolska farsa. A prav to dela stvar zabavno. Zabavno je biti fašist! Na levici, po drugi strani, vidimo veliko pomanjkanje užitka. Tu vlada tisto, kar sam imenujem »militantna depresija«.

Kaj mislite s tem? 

Margaret Thatcher je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja naznanila: »Ni alternative!« Takrat so vsi na levici rekli: »Kaj?! Kako si drznete? Seveda obstaja alternativa – mi smo alternativa!« Potem pa so prišli socialni demokrati in začeli govoriti, da je treba biti bolj pragmatičen, in privolili v to, da so postali neke vrste levosredinska različica desnice. Prava levica še zmeraj obstaja, vendar je vsakič znova poražena. Pada iz poraza v poraz, pa če se še tako močno mobilizira. Čez čas se človek upravičeno začne spraševati, ali res obstaja alternativa. Če ves čas izgubljaš, takšna trditev postane le še teoretična. Od tod depresija. Čeprav na levici verjamemo, da obstaja alternativa, smo se tako rekoč že sprijaznili, da je v resnici nemogoča. Poglejte desnico – dejansko deluje privlačno, Trump se je z razlogom obkrožil predvsem z mladimi lepoticami s širokim nasmehom. Pravi izziv za tiste na levici danes je, kako, namesto da se utapljamo v depresiji, začeti razmišljati, kakšnih alternativ si želimo. Morali bi razmišljati ne le o uporu, temveč o sami želji. Česa si želimo? To je nekaj povsem drugega. Potem bomo lahko premislili tudi, kako znova postati privlačni.

Levici se pogosto očita, da je preveč snobovska. A po navadi je veljalo prepričanje, da je desnica tista, ki naj bi bila bolj zategnjena. Levica naj bi vodila revolucije, desnica naj bi ohranjala status quo. Prva naj bi bila stranka revežev, druga stranka menedžerjev. 

Sem kritičen do interpretacij, ki razlagajo vzpon skrajne desnice s tem, da naj bi jo volili reveži. Ko je Trump prvič zmagal, so politični analitiki govorili, da moramo razumeti njegove volivce, ker živijo v ekonomski bedi. Ampak resnica je, da Trumpa podpirajo predvsem milijarderji. Tudi prepričanje, da so ga izvolili manj izobraženi volivci, je napačno. Ljudje brez diplome večinoma sploh ne hodijo na volitve. Če bi naredili podrobnejšo analizo in kot merilo vpeljali tudi raso, bi ugotovili, da pri temnopoltih volivcih razlike med izobraženimi in manj izobraženimi ni. Zakaj to razlagam? Ker se mi zdi pomembno povedati, da ne gre za spor med dvema skupinama, med izobraženimi in manj izobraženimi. To je razlaga, ki jo uporabljajo republikanci v ZDA, ko ponavljajo, da so demokrati pokroviteljski, arogantni in odtujeni od resničnega življenja navadnih ljudi. S to utemeljitvijo desnica deluje proti levici tudi v številnih drugih državah.

Ta populistična govorica se je izkazala za učinkovito, ker je desnici uspelo razširiti misel, da so »prave elite« ljudje, ki so arogantni zaradi svojih kulturnih navad. Danes ne govorijo več toliko o »kaviar levičarjih« in »limuzinskih liberalcih«, kar so oznake, povezane z denarjem, temveč vedno pogosteje o »latte liberalcih«, torej o ljudeh, ki uživajo v italijanski kavi, gledajo tuje filme s podnapisi, jejo tofu in se v službo vozijo s kolesom. Gre torej za kulturne prakse. Ne dvomim, da znajo biti ljudje, ki gledajo skandinavske filme, tudi arogantni. A s tem Trumpu, ki je milijarder, uspe obveljati za človeka, ki ni na strani »arogantnih elit«, ampak »blizu ljudem«. Poskuša se prikazati, kot da je pravi kapital izključno kulturni kapital. Vendar to pomeni zanikanje resničnosti – živimo v svetu, kjer ima ekonomski kapital še večjo težo, kot jo je imel nekoč.

Predvsem je težava, da so jezik in metode, ki jih opisujete, danes postali del vsakdanjega govora. Tudi domnevno napredni liberalci strašijo s politično korektnostjo in prebujensko ideologijo. To počnejo mediji, to počnejo tudi akademiki. 

Prednost staranja je v tem, da nekatere stvari začneš prepoznavati kot vzorec. Ko sem preučeval kontroverze, povezane s politično korektnostjo na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, sem ugotovil, da je bilo takrat podobno. Liberalci so se z veseljem postavili na stran konservativcev, da bi nasprotovali domnevno radikalnim akademikom. Danes se dogaja podobno v boju proti tako imenovanima prebujenski ideologiji in kulturi črtanja. Spomnite se manifesta A Letter on Justice and Open Debate (Pismo o pravičnosti in odkriti razpravi), ki ga je leta 2020 objavila revija Harper’s Magazine. Podpisalo ga je več javnih intelektualcev, med njimi tudi Noam Chomsky, ki seveda nasprotujejo skrajni desnici, ampak so v tistem trenutku začutili potrebo, da spregovorijo proti »levici, ki gre res predaleč«. To bi težko opisal drugače kot nekakšno liberalno slepoto, ki je bila prisotna že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. S to razliko, da danes ne živimo več v liberalnem svetu. Nekateri liberalci pa se še kar pretvarjajo, da to ni res.

Enako je z mediji. New York Times in CNN sta po Trumpovi izvolitvi leta 2016 spoznala, da sta naredila napako, ker sta se trudila biti »poštena« in »uravnotežena«. To je mogoče v liberalnem svetu, kjer imaš konservativce in naprednjake in želiš, da se slišijo mnenja vseh. Vendar ponavljam – danes ne živimo več v tem svetu. Zato je povsem zgrešena tudi zasnova razprav na televiziji. Težko imaš razpravo med ljudmi, ki poskušajo nekaj dejansko povedati, in ljudmi, ki samo nakladajo, govorijo bullshit.

Ne gre za to, da bi morali biti radikalni zaradi radikalnosti same. A danes preprosto ne moremo biti zmerni, ker tudi svet okoli nas že dolgo ni več zmeren.

Kako se lahko človek sploh pogovarja z nekom, ki se ves čas zanaša na bullshit?

To ni mogoče! Pred desetletjem so me povabili na televizijo ARTE, ki velja za resen medij, da bi sodeloval v pogovoru z Éricom Zemmourjem (tj. francoski konservativni politični mislec, znan po protimigrantskih stališčih, ki danes vodi skrajno desno stranko Reconquête ali Ponovna osvojitev, op. p.). Omahoval sem približno uro, a sem nazadnje vabilo zavrnil. Zakaj? Ker bi, prvič, verjetno razpravo izgubil, če bi se zanašal na racionalne argumente. In drugič, ker bi Zemmour zmagal v vsakem primeru, saj bi s tem postal legitimen sogovornik. Spomnim se, kako je bil urednik oddaje začuden. Rekel je: »Mislil sem, da verjamete v pomen razprav.« Odgovoril sem: »Že, ampak to ne bi bila razprava.« Nato je navrgel še, da ga z udeležbo ne bi dodatno legitimiral, saj je že del javne razprave. Ni pa pomislil, zakaj je del javne razprave – mediji so tisti, ki so ga postavili na oder.

Slovenija je danes z liberalno vlado eden redkih otokov v Evropi, ki na oblasti nima (skrajne) desnice. Na volitve se bomo odpravili prihodnje leto in obstaja grožnja, da bi se to spremenilo. Bi nam – če se za trenutek vpletete v slovensko notranjo politiko – lahko svetovali, kako to preprečiti? 

Lahko izhajam samo iz tega, kar sem ugotovil med preučevanjem francoske politike. Francoska levica je imela predvsem težavo, ker je mislila, da mora biti za preprečitev vzpona Nacionalnega zbora čim bolj zmerna. Kaj smo ugotovili? Najprej, da to ne deluje, a prav tako, da pomikanje levice proti sredini zmeraj pomeni tudi premik sredine v desno, desnica pa postaja samo še bolj skrajna. Ne trdim, da jasno levičarska pozicija danes zagotavlja zmago. Sem pa prepričan, da opustitev te pozicije pomeni gotov poraz. Ne gre za to, da bi morali biti radikalni zaradi radikalnosti same. A danes preprosto ne moremo biti zmerni, ker tudi svet okoli nas že dolgo ni več zmeren.