Plošča / St. Vincent: Daddy’s Home

Po seksualno napetem petem albumu Masseduction, ki sta mu sledili izdaji minimalističnih klavirskih priredb in elektronskih remiksov, ter produkciji albuma indie pionirk Sleater-Kinney se popartovsko navdihnjena pop rock ikona Annie Clark, ki jo poznamo kot mojstrico preobrazb, vrača s frišnim dolgometražcem, s katerim ponovno okupira prostor med sodobnim rock in pop glamurjem. Album Daddy’s Home, nekakšno refleksijo družine, starševstva in identitete, je navdihnila zgodba njenega očeta, ki se je konec leta 2019 vrnil iz zapora, kjer je zaradi finančnih prevar preživel celo desetletje.

Besedila Annie Clark, ki jih zaznamujeta svojstven humor in nekakšna frajerska poza, so posejana z bežnimi referencami na obiske v zaporu in druge intimne trenutke – a ne gre za eksplicitno izlivanje globočin srca na papir, pač pa izvirno poigravanje z motivom ljudi z napakami, ki so kot njen oče iz tega ali onega razloga v življenju zabredli. Kakor je zanjo značilno, tudi novi album prinaša do zadnjega premišljen estetski koncept, pri katerem ni nič prepuščeno naključju. Zvočne koordinate tokrat predstavlja očetova vinilna zbirka, v kateri prednjačijo plate s pompozne newyorške scene z začetka sedemdesetih let. Na zvočno razkošnem albumu, ki ga je ponovno koproduciral odlični Jack Antonoff, se prepletajo raznorodni vplivi iz tistega obdobja. Slišimo reference na zgodnji zvok Davida Bowieja (Down And Out Downtown), introspektivni folk rock Joni Mitchell (... At The Holiday Party), album The Dark Side of The Moon (Live In The Dream) in Princeov robotski funk (Down). A je očetova zbirka očitno obsegala tudi like, kot sta Lou Reed in Stevie Wonder, ter bende kot Steely Dan, saj ne moremo mimo asociacij nanje. Omeniti gre tudi ponavljajoči se motiv indijskega sitarja, ki se je ravno v tistem obdobju prek glasbe Ravija Shankarja razmahnil tudi na Zahodu. Na srečo vse skupaj ne deluje kot poceni kolaž muzik iz sedemdesetih let, pač pa kot kabarejsko pretirana, namenoma kičasta fuzija vseh teh prvin, ki jih karizmatična ameriška pevka in kitaristka dopolnjuje z zrnatimi promo fotkami in kričečimi retro cunjami.

Ker je St. Vincent mojstrica prefinjene izumetničenosti, občutno presega nazadnjaške pastiše glasbe osemdesetih let, ki jim podlegajo številni sodobni zvezdniki, saj gre tu za domiselno izpeljavo muzik preteklosti skozi sodobno producentsko rešeto in personalizirano estetsko prizmo, iz tega pa se porodi živahen, avtorsko razgiban sodoben album, ki prinaša nemalo hitičev. Če odštejemo mirnejše trenutke, so podobe, ki jih evocira, vezane predvsem na tranzitorno obdobje med newyorškim rockerskim in disco hedonizmom – skratka na čas vrhunca soul-funk-rock naveze pred rojstvom punka, ko so vladale šminke, vratolomne pete, hlače na zvonec in kokainske orgije in ko pridevnik glam še ni bil žaljivka.