Muanis Sinanović, pesnik in publicist, ki se je udomačil v lastnem izrazu

Nase je prvič opozoril pred devetimi leti, ko je njegova pesniška zbirka Štafeta okoli mestne smreke prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Vmes je objavil še dve zbirki poezije – pesmi so bile prevedene v tuje jezike in uvrščene v antologije – in eksperimentalni roman Anastrofa ter se uveljavil kot eno prepoznavnejših, kritičnih peres Radia Študent. Danes je Muanis Sinanović (rojen leta 1989) med najbolj profiliranimi in produktivnimi pisci mlajše generacije. Pravkar je izdal esejistično zbirko Beat v svetu, nedavno pa je izšla tudi njegova četrta pesniška zbirka Krhke karavane, ki je bila te dni nagrajena z nagrado kritiško sito. To spremlja konsistentno publicistično delo za različne medije, nekaj besedil je objavil tudi v Mladini.

Upoštevajoč to, s kakšno lahkoto – in kako pogosto – v literaturo pretaplja spoznanja o svetu, se zdi, da je pisanje njegovo naravno stanje. »Kadar je motivacija, da bi nekaj skomuniciral, nagonska, ne razmišljaš toliko o tem, kdaj boš to naredil, ali imaš disciplino ...« pove. »Se pa hitrost in hiperproduktivnost včasih poznata v neobrušenosti besedila, v ostrih robovih. A ker skoraj vedno pišem iz impulza, kot odziv na nekaj, kar v meni vzbudi zanimanje, se mi zdi, da je tudi to vredno tvegati, da podaš bistvo.«

A ni bilo vedno tako. Ker ne izhaja iz socialnega okolja, v katerem bi bilo ukvarjanje z literaturo spodbujevano ali cenjeno, čeprav so bile doma zmeraj prisotne knjige, se je vsaj na začetku počutil kot outsider, nekdo, ki mu pesnjenje ni dovoljeno. S pisanjem se je začel ukvarjati zaradi notranje stiske v najstniških letih, iz katere je nastalo uporništvo; oporo je začel iskati v poeziji. Ko je odkril bitnike, se mu je odprl svet. Začutil je osvoboditev v nekonvencionalni rabi jezika in začel podobne pesniške zapise v šaljivem duhu objavljati na spletu. Odkril ga je pesnik Jernej Trseglav in ga spodbujal na poti do prve zbirke. »Takrat sem se še spraševal, ali se sploh smem izražati na tak način, ne da bi se mi drugi smejali. Poleg tega se, ko začneš objavljati prve stvari, še vedno sprašuješ, kje je meja med pesniškim in nepesniškim, ’trashem’ in sofisticiranim izrazom. Te dileme ne izginejo kar čez noč.«

Sam je svoje negotovosti zares premagal šele z zadnjo zbirko, Krhke karavane: pomirjenost s svetom, mehkoba, ki veje iz nje, je tudi odraz njegove udomačitve v pisanju. »Od prve zbirke dalje sem se oddaljeval od pesniških konvencij ravno v strahu, da bi podlegel nelagodju v poeziji. Kdaj sem morda pretiraval v avantgardnosti izraza. Toda ponovno si upam biti sentimentalen, ponoviti kakšno besedno zvezo, ki je bila v poeziji že večkrat uporabljena.« Zdaj natanko ve, kakšno poezijo želi pisati, poigrava pa se tudi z idejo o romanu v verzih.

Rojen je v Novem mestu, velik del svojih dvajsetih je preživel v Ljubljani, po najemniških stanovanjih in na obskurnih lokacijah nočnega življenja, kar prepričljivo popisuje v zbirki Beat v svetu. Danes je njegovo mesto Celje. Njegovi starši so iz Sandžaka, območja v Srbiji in Črni gori, ki ga naseljujejo pretežno Bošnjaki. Območje se je sicer ognilo številnim travmam balkanske vojne, pa tudi sam je bil takrat še premajhen, da bi se dogajanja zavedal, a kljub temu v njegovo pisanje pronica bolečina zaradi razpada Jugoslavije in vojne, pa tudi nostalgično, skoraj mitsko občudovanje Sarajeva. »Če se ljudstvu pripeti tako travmatična izkušnja, genocidno dejanje, kot je bila zadnja vojna, to gotovo vpliva na kolektivno zavest vseh ljudi, identitarno povezanih z njim. Da ti vedeti, da si lahko žrtev, tudi če vse skupaj spremljaš z distance.« Sarajevo pa je globoko vtisnjeno v sandžaško kulturo; ker je bilo odcepljeno od matice, je kraj hrepenenja, mit, podoben Atlantidi. »Z vzgojo se je globoko vtisnil tudi v mojo zavest,« pravi pesnik. »Nostalgija po njem ni nostalgija po nečem doživetem, zato se je seveda razblinila s potovanji tja. Takrat so se mi razgrnili družbeni in institucionalni problemi, ki ga pestijo. Kljub temu pa je neka ljubezen do mesta ostala in oblikovala se je nova vrsta navezanosti.«

Z vprašanjem nacionalne identitete se po razpadu Jugoslavije identificira mnogo piscev mlajše generacije z balkanskega območja, a ni jih veliko, ki bi tako reflektirano kot Sinanović pisali o religiji in svoji izkušnji z njo, posebej islamu, ki se sploh v našem prostoru pogosto povezuje z barbarskostjo in terorizmom. Poleg tega v umetniških krogih prevladuje ateizem. Toda bralcu ne vsiljuje svojih verskih prepričanj, njegovo pisanje je izrazito dialoško. »Do verovanja nisem prišel s formalnim islamskim izobraževanjem, v veliki meri sem vero odkril sam, moj odnos do nje pa je šel skozi različne faze. Včasih sem govoril s pozicije verujočega bolj iz provokacije kot pa zato, ker bi res prakticiral verske obrede. Toda v zadnjih letih vero dejansko prakticiram in razumem. To, da se mi je uspelo notranje utrditi in razumeti lastna občutenja do nje in svojo duhovnost, me je sprostilo in mi dalo samozavest za izražanje o tem.«