Film / Sol solza

za

Moški, ki je ljubil ženske.

François Truffaut je leta 1977 posnel Moškega, ki je ljubil ženske – film o moškem (Charles Denner), ki je letal za ženskami, jih sistematično in množično zapeljeval ter z mnogimi tudi spal. Te ženske so vse to vedele, a jih je kljub temu brezmejno privlačil. Ko umre v prometni nesreči, vse pridejo na njegov pogreb. V solzah. V Soli solza, črno-beli romantični dramediji, ki je videti kot četrti del Garrelove »trilogije o ljubezni« (Ljubosumje, V senci žensk, Ljubimec za en dan), je tak moški Luc (Logann Antuofermo), bodoči mizar, milenijski Lothario, ki začne takoj, že ob prvem stiku na obskurni pariški avtobusni postaji, zapeljevati Djemilo (Oulaya Amamra), a ko se ravno dobro objameta, že naskoči Geneviève (Louise Chevillotte), svojo nekdanjo sošolko. Djemile ne bo pozabil, Geneviève ni pozabil. In ko ga Geneviève ravno dobro »ustali«, obisk najavi Djemila. Potem pa pride še Betsy (Souheila Yacoub), ki bo prav tako nepozabna – ker je neodvisna, ker je opolnomočena in ker ne spi le z njim, ampak tudi z nekom drugim. In če ne bi spala še z nekom, bi verjetno o tem fantaziral – ljubezen potrebuje fantazije, fantazmatsko oporo. Kdo ve, morda tudi pri drugih ženskah fantazira, da spijo z drugim, a da jim tisto, kar potrebujejo (»globoka čustva«, »nežnost« ipd.), daje le on. In kdo ve, morda uživa v tem, da ženske s tem, ko se ne veže nanje, prepušča drugim moškim.

Ne, ljubezen ni nič spontanega, še manj monogamnega ali heteroseksualnega (si Luc domišlja, da se prek žensk, s katerimi se ljubi, ljubi tudi z moškimi, s katerimi so se ljubile?), kaj šele iskrenega (predstavljajte si, kako bi vse pokvaril, če bi ženski »zaupal«, kaj vse bi ji rad počel med seksom). V nasprotju s Truffautovim moškim, ki je imel freudovske težave z materjo, ima Garrelov moški freudovske težave z očetom (André Wilms), ki ga ima preveč rad. In zdi se, kot da ženske zapeljuje le zato, da bi očetu pokazal, da je »pravi« moški. Luc, moški, ki se ne more več odločiti, je tih, miren, vljuden in toksičen – kot zna biti tih, miren, vljuden in toksičen le narcis. In sebičen je, kot zna biti sebična le ljubezen, ki jo je tržna ekonomija prelevila v interes, objekt in fake news. A kdo ve, če bi na njegov pogreb prišle vse ženske, ki jih je zapeljal. Ali pa bi prometna nesreča, v kateri bi umrl, veljala kar za cancel culture. Ko po cesti zalezuje neko žensko ( jasno, nekonsenzualno), mu itak zagrozi, da bo poklicala policijo. Luc – vidno presenečen, celo šokiran – ne more verjeti, da se dogajajo takšne reči. Kot da je leta 1977. (Kinodvor & online.artkinomreza.si)