Knjiga / Marco Missiroli: Zvestoba

+ + +

Koliko zvestobe prenesemo?

V enem prejšnjih romanov, v Opolzkosti v zasebnosti, se je italijanski pripovednik Marco Missiroli (rojen leta 1981) v maniri razvojnega romana posvečal odraščanju fanta skozi različne etape, pri čemer je bil poudarek na spolnem dozorevanju in dilemah, ki grejo zraven, predvsem na mladostnih poskusih definiranja meje med prijateljstvom in erotiko; lovil je tisto zlato sredino, ki prepreči, da bi ostali brez prijateljev – ali brez ljubimcev.

Roman Zvestoba se poloti družinske dinamike v dveh časovnih valovih; tri generacije, dovolj tesno blizu, da dejanja vsakogar vplivajo na vse, par in njena ovdovela mati ter njegovi starši in otrok, zraven pa nekaj fatalnih nesporazumov, to sestavlja osnovni zgodbarski skelet, gradbeni oder, s katerega Missiroli potem riše odtenke opolzkosti v zasebnosti. V romanu gre pravzaprav za preizkušanje razmer, v katerih lahko družina preživi, natančneje, za preizkušanje meje med iskrenostjo in zaupljivostjo ter lažjo, prikrivanjem, zamolčevanjem. Osrednjemu paru se namreč kar precej dogaja zraven in mimo zakona, sodelavke in maserji, slušateljice na tečajih kreativnega pisanja in podobno, potem pa morata zakonca vse tisto, kar vesta o partnerju, pametno in brez ostrih trkov pripeljati na lastni mlinček; da se jima ne bi zgodilo kot prejšnji generaciji, ki je ob slutnji prešuštva zmrznila in obmolknila, nato pa vlekla zamere in občutke izdaje dolgo v starost.

Čeprav gre za sago, za popis sodobnega milanskega ljubezenskega in kulturnega utripa, življenjske zgodbe niso izpisane natančno, bolj gre za očrte vedenjskih vzorcev, pri katerih se eni pač zaljubljajo, drugi prešuštni del jemljejo bolj rekreativno in brez posledic. Bolj razgibana in zanimiva je pripovedna linija, ki se razmahne ob pridruženih članih zakona; punca, ki opusti pisateljske ambicije in se zabubi v železnino, podedovano po očetu, pa maser in fizioterapevt, ki ga nekaj goni in se enkrat ukvarja z ranjenimi borbenimi psi, drugič boksa v nizkoproračunskem klubu golih pesti – zraven pa je seveda nadvse čuteč in sočuten blažilec vsakovrstnih bolečin in empatičen poslušalec o neprimernosti in krivicah sveta.

Missiroli podrobno izpiše občutke zapuščenosti in dvoma, ki najbolj pritegnejo: eni z nevpletenostjo in skoraj ignoranco, ki pravzaprav prikriva potlačitve in še nedostopen del psihične dinamike, drugi s prekoračenjem in jurišem na bolečinski rob, jurišem z obeh plati. Pri tem Zvestoba ponuja vpogled v sodobno italijansko družbo in družino, ki jo zaznamujeta pomnožena, ne le podvojena morala, pa v zaposlitvene prakse, zaznamovane z opuščanjem fizičnega dela in premeščanjem v razne trgovinske, mešetarske in še bolj neopredeljive posle; če so prej znali z rokami, znajo zdaj s številkami in provizijami, malo pa tudi z literarnim znanjem, če se temu lahko tako reče.