Kultura / Obup ni bolezen človeka, ampak družbe
Katarina Morano in Žiga Divjak sta iz poezije Srečka Kosovela ustvarila predstavo

Igralci, odeti kot obcestne svetilke, velikokrat ponovijo verz »Bodi svetilka, če ti je težko biti človek«.
© Nada Žgank
»Vsi bodo dosegli svoj cilj / le jaz ga ne bom dosegel ... / Ognja prepoln, poln sil, / neizrabljen k pokoju bom legel.« Kako pretresljivo je brati ali poslušati vizionarske verze nekoga, ki je v resnici neizrabljen legel k pokoju – pri rosnih dvaindvajsetih, kmalu po tem, ko se je hudo prehladil med nočnim čakanjem na vlak. Tragičen scenarij, vreden kakšnega romana ali filma. Srečko Kosovel (1904–1926) svoje smrti ni napovedal le v pesmi Predsmrtnica, iz katere so uvodni verzi, ampak še v marsikateri drugi. Včasih si je je želel in jo je težko pričakoval, spet drugič se je je bal; najbolj znana med temi pesmimi je bržkone Slutnja. Morda je prav zato, ker je slutil, da se bo poslovil tako kmalu, ustvarjal v ekstatičnem zanosu – v le nekajletnem ustvarjalnem obdobju je napisal okoli tisoč pesmi, k temu moramo prišteti še številna pisma in publicistična besedila. Bil je tudi urednik mesečnika Mladina, predhodnika današnje Mladine.