Hladno srečanje

Še pred kratkim je Joe Biden Vladimirja Putina označil za morilca – kljub temu pa sta se zdaj sestala. Le kakšen je rezultat srečanja?

Marca 2011 je Joe Biden, takrat ameriški podpredsednik, poletel v Moskvo na kočljivo odpravo, med katero naj bi Vladimirja Putina prepričal, da raketni obrambni sistem, ki so ga Združene države Amerike želele postaviti v vzhodni Evropi, ne pomeni grožnje za Rusijo. V ruski prestolnici se je Biden sestal s človekom, ki mu ni prišel nasproti niti za milimeter.

»Putin je bil hladnokrvno miren in mi je oporekal od začetka do konca,« je povedal Biden. Po dolgih urah pogajanj je lahko le ugotovil, da ni dosegel ničesar – milo povedano. Ob slovesu je Putin gostu iz Washingtona pokazal svojo razkošno pisarno. Nazadnje sta si moža stala nasproti in si gledala v oči. »Gospod predsednik, mislim, da nimate duše,« je izjavil Biden. »Saj se razumeva,« je odgovoril Putin.

Prizor bolj spominja na odlomek iz vesterna kot na svetovno politiko, a tako je Biden srečanje opisal v svojih spominih. Brez dvoma je želel namigniti, da možu v Kremlju ne velja zaupati, pri čemer je bila nastrojenost obojestranska.

Med enim prvih intervjujev kot novi ameriški predsednik je Biden moža v Kremlju označil za morilca, kar je še bolj skalilo že tako napete odnose med Moskvo in Washingtonom. Moskva je odpoklicala svojega veleposlanika, ruski zunanji minister Sergej Lavrov pa je izjavo ameriškega predsednika imenoval za škandalozno brez primere.

Zato so bili Rusi še toliko bolj presenečeni, ko je Biden aprila letos predlagal srečanje; predsednika sta se dogovorila za 16. junij v Ženevi. »Bidnov predlog me je presenetil,« je priznal ruski strokovnjak za zunanjo politiko Vladimir Frolov. »To je pametna poteza, s katero je Putin ohranil dostojanstvo, pripomogla pa je tudi k preprečitvi zdrsa v vojno z Ukrajino.« Putin je več tednov razporejal čete na meji z Ukrajino, uradno zaradi vojaških vaj.

Biden sedi na več stolih, Putin pa mu očitno ne namerava olajšati življenja.

Kremelj sicer ve, da Rusija ni čisto na vrhu ameriških zunanjepolitičnih prednostnih nalog, saj to mesto pripada Kitajski. Vendar je z ameriškega vidika pametno, da najprej ohladi spore z Moskvo.

A tudi svetu bi koristilo, če bi se odnosi med Moskvo in Washingtonom vsaj okvirno umirili. Zahodni diplomati na newyorškem sedežu OZN pogosto stokajo zaradi nastopaštva ruskega veleposlanika OZN Vasilija Nebensja in njegovih kolegov v varnostnem svetu. »Vedno gre zgolj za predstavo za Američane,« je izjavil eden od predstavnikov Evropske unije. Varnostni svet je zaradi tega že leta ohromljen.

A Zahod potrebuje Rusijo za vnovično oživitev jedrskega dogovora z Iranom. Če Putin in Biden ne bosta našla skupnega imenovalca, spet grozi oboroževalska tekma z novo generacijo jedrskega orožja in nadzvočnih raket. In vse očitnejši konflikt v vzhodni Ukrajini bi se lahko vsak trenutek razplamtel v vojno. Ne gre pozabiti: avgusta 2019 so v berlinskem parku Tiergarten ustrelili Čečena v izgnanstvu, menda na ukaz ruskih oblasti. Ruski kritik režima Aleksej Navalni je spet zaprt, potem ko si je v Berlinu opomogel po zastrupitvi, za katero je po vsem videzu sodeč odgovorna Putinova tajna služba FSB.

Biden ima sicer vsaj teoretično nekaj vzvodov moči, da Putina pripravi k sodelovanju. A filistrski Putin še pomni, da ga je Barack Obama nekoč žaljivo označil za voditelja regionalne sile. Bidnovi svetovalci pa še niso preboleli travme iz leta 2016, ko so ruski hekerji vdrli v ameriške poštne strežnike.

Simbolna moč srečanja koristi predvsem Putinu, ki si verjetno ničesar ne želi bolj, kot da bi ga končno spet prepoznali kot vodjo svetovne velesile. Iz Bidnovih krogov sodelavcev je slišati, da je srečanje želel izkoristiti za nedvoumno opozorilo: nobenih kibernetičnih napadov več, nobenih poskusov vplivanja na volitve.

Nadzor nad oboroževanjem je področje, na katerem imata velesili skupne interese. Putin je kot nekdanji oficir KGB sam doživel, kako je oboroževalska tekma med hladno vojno uničevala Sovjetsko zvezo. S tega zornega kota je za Moskvo dobro, da se je po Trumpovem odhodu v Belo hišo naselil zapriseženi privrženec nadzora nad oboroževanjem. Pogodbo o novem začetku omejevanja strateškega orožja za napad je Biden podaljšal takoj po zasedbi položaja. A kaj sledi, ko se bo pogodba čez pet let iztekla?

V Washingtonu je prevladala razlaga, da je Rusija odslužena velesila. Ekonomsko bi to sicer lahko držalo, saj se Rusiji ni uspelo uveljaviti kot obetavni gospodarski sili, če odštejemo pridobivanje surovin, zato je blaginja države odvisna od nihanja cen nafte in plina. V koronavirusnem letu 2020 je ruski bruto domači proizvod zdrsnil na 1,47 bilijona dolarjev in je s tem le malenkost višji od španskega. A v nasprotju s Španijo Rusija nima le pravice do veta v varnostnem svetu OZN, temveč vzdržuje tudi milijonsko armado. Bidnu se je na podpredsedniškem položaju v Obamovi vladi zdela napaka, da je predsednik ukrajinsko krizo prepustil Evropejcem. A to ne pomeni, da Bidna mika vključevanje v hrušč in trušč ukrajinskega konflikta. Njegov uspeh na predsedniškem stolčku bo zelo odvisen od tega, ali bo ameriško gospodarstvo uspešno popeljal iz koronavirusne krize. Trenutno mu nič ne bi moglo hoditi bolj narobe kot še eno krizno žarišče, ki bi požiralo denar.

Biden sedi na več stolih, Putin pa mu očitno ne namerava olajšati življenja.

© 2021 Der Spiegel

TzwxTL1BA4o