Dva leva / Vlado Miheljak: Od Ötzija do velike domovinske vojne

19. 9. 2021: Obeležitev 30. obletnice odkritja Ötzija, zaledenelega trupla ubitega bakrenodobnega lovca ob spomeniku na mestu odkritja, točno na meji med Italijo in Avstrijo, kar je več kot 5300 let po njegovi tragični smrti pripeljalo do mejnega spora o pripadnosti pokojnika.

Samo nesamozavestni posamezniki in režimi delajo iz minornih zgodb lastne preteklosti velike dogodke. Po drugi svetovni vojni so nekateri (praviloma ne preveč izpričano junaški) partizanski borci doživljali t. i. jurišantske napade, kot oblike psihogene zamračenosti, v katerih so s trofejnim orožjem v bifejih, na veselicah, na javnih mestih in prireditvah uprizarjali scenoslede velikih borb. Zdi se, da sta tudi aktualno generiranje in konfabuliranje dogodkov svojevrstna poosamosvojitvena psihogena motnja.

Nič ni bolj zoprnega kot obujanje spominov v stilu »še pomnite, tovariši«. Tisti, ki smo šli skozi obdobje nenehnih slavljenj partizanske junaške zgodovine, smo se tega rituala do obisti preobjedli. Inflatorno obeleževanje vsakega dogodka in »dogodka« je bilo res nadležno. In preštevanje ter naštevanje vseh zaslug še bolj. Zoran Predin je zato še v času Juge na nekem koncertu Lačnega Franza v Hali Tivoli cinično nagovoril občinstvo, češ, nimate šans: če ste še tako dobri, tako uspešni, vam bo vedno zmanjkal kakšen Nemec, ki ga med vojno niste ubili. Seveda je bila štiriletna narodnoosvobodilna vojna dovolj dolga in intenzivna, da ni zmanjkalo tem. A očitno dolžina in intenzivnost vojn ne pogojujeta razlogov za slavljenje in čaščenje domovinskih epopej. Prav v teh dneh je to lepo vidno. Vsaka pasja procesija je postala dogodek. Nedavno so denimo odkrili spominsko ploščo z omembo nekega zasebnega žura strank koalicije Demos na Račjem otoku na Brdu in jo sedaj skušajo vlivati slehernikom v možgane kot velepomemben zgodovinski dogodek. Hja, če Čebine figurirajo v zgodovinskem spominu marsikoga kot tragedija, potem, prosto po Heglu in Marxu, Račji otok kot farsa.

Dobro. Ljudje se ozirajo nazaj, ko niso zadovoljni. Zadovoljni s sedanjostjo. V prejšnjem režimu je bilo v obtoku retorično vprašanje, pravzaprav zguljena krilatica »Ali smo se zato borili?«. In odgovor je impliciral kritiko, ki je bila dejansko projekcija aktualnega časa in prilik v zgodovinsko perspektivo.

Cenim judovski smisel za humor. Tudi najbridkejše zgodovinske trenutke izrišejo in zapakirajo v cinične domislice. Do nikogar niso prizanesljivi. Še zlasti do sebe ne. In hkrati preziram tiste, ki tudi najbolj banalne priložnosti in dogodke obravnavajo smrtno resno; ki nimajo nikakršne distance do realnih ali domnevnih zgodovinskih prigod. Še manj do sebe. Avtoritarni ljudje pač nimajo smisla za humor, avtoritarni režimi še manj. In janšizem je prav tak. Smrtno resen. Zato je po svoje tragično, da prav na okroglo obletnico formalne osamosvojitve vodi državo režim, ki politična dejanja in procese spreminja v religijo, v dogmo. Sploh pa bo treba še enkrat ponoviti, da je problem vrednotenja polpretekle zgodovine v prvi vrsti problem zarisovanja razmejitvenih črt; točk preloma. Da se, skratka, neredko nasilno določi neka začetna točka. Leto nič. Kvazi začetek, ki je ponavadi šele nekje proti koncu dolgega procesa. Lahko bi rekli s parafrazo, da ima osamosvajanje Slovenije kratko zgodovino in dolgo preteklost. Takrat, pred tridesetimi leti, se stvari niso začele, pa tudi končale ne. In predvsem niso bile vselej in v vseh pogledih bleščeče. Če se torej že oziramo nazaj, moramo ob okrogli obletnici opozoriti na vse tisto, kar sramoti našo slavno zgodovino: izbrisane, trgovino z orožjem, oženje medijske svobode in človekovih pravic, napade na kulturo, na znanost, na šolstvo, omejevanje političnih pravic, strankarsko korupcijo, klientelizem, nepotizem, manevre »glajhšaltanja« in hkrati sistematične diskreditacije političnih in idejnih nasprotnikov … ter ne nazadnje in predvsem janšizem kot novo avtoritarno paradigmo.

Ampak dobro. Če je že treba obeleževati prav vsak »dogodek«, potem predlagam, da vsled doslednosti mestno županstvo postavi na ljubljanski tržnici spominsko ploščo z napisom: Na tem mestu je 8. 10. 1991 gospa Agnes iz Spodnje Šiške prvič plačala branjevki Lojzki iz Trnovskega predmestja glavo solate, zavito v samostojni časnik za samostojno Slovenijo, z novimi slovenskimi boni namesto s starimi jugoslovanskimi dinarji.