Tiho mesto 2

Razpad.

Tiho mesto 2, sequel megahita Tiho mesto, se začne s kratkim prequelom – z dnem, ko svet, Ameriko in malo mesto, v katerem živi družina Abbott (tudi ata Lee, ki ga igra John Krasinski, je še živ), napadejo zunajzemeljske pošasti, kombinacije humanoidnega aliena, velociraptorja, žrela in zombija (via 28 dni pozneje), invazivne, agresivne, ostudne beštije, ki so slepe, a imajo neverjeten sluh, in ki malo mesto res utišajo (in to sredi bejzbolske tekme!), saj ga prelevijo v postapokaliptični horror vacui. Potem odskočimo v sequelski dan št. 473, ko ubežna družina Abbott – mama Evelyn (Emily Blunt), sin Marcus (Noah Jupe), gluha hči Regan (Millicent Simmonds) in dojenček – nehote sproži krik, ki pritegne pošasti, a jih v zadnjem trenutku reši Emmett (Cillian Murphy), zagrenjeni, ovdoveli, otopeli, zapiti gverilec, nekdanji sosed in prijatelj, ki jih skrije v dobro utrjeni podzemski bunker v opuščeni tovarni. Emmett jih noče gledati dlje, kot je treba, a takšna je »nova normalnost« – svet je morast, grozljiv, nevaren in kaotičen, družba je razpadla, varnosti ni več, boj za golo preživetje je ljudi prežgal s strahom, paniko, paranojo in primitivnostjo, človečnost in solidarnost se krušita, teror je neuničljiv, pošasti neusmiljeno in vztrajno napadajo. Razlog več, da skuša Regan ugotoviti, zakaj hreščeča radijska postaja nenehno vrti štikel Beyond the Sea – tokrat brez plesa.

Če te pošasti zaslišijo, si mrtev. Če hočeš preživeti, moraš biti neslišen. Ja, če hočeš preživeti, moraš molčati. Tiho mesto 2 sporoča: bodite tiho! Sredstvo preživetja ni več denar, temveč tišina. Kapitalizem obmolkne. Ali pač ne – kaj če je Tiho mesto 2 le metafora žižek-jamesonovskega dictuma, da si je mogoče lažje predstavljati konec sveta kot pa konec kapitalizma? Kaj če je Tiho mesto 2 metafora kapitalizma, ki apokalipso preživi in ljudi povsem utiša? Ljudje tu ne govorijo dosti – in če že govorijo, šepetajo. Kaj če je popolno utišanje ljudi pogoj za preživetje kapitalizma? Jasno, Tiho mesto 2 izgleda tudi kot metafora pandemije: tu so viralne pošasti, ki so »okužile« svet, tu je Kitajska, kjer se vse skupaj začne (ne v Vuhanu, temveč v Šanghaju), tu so ljudje, ki se panično samoosamljajo in skrivajo v bunkerjih (karantena), tu je iskanje čudežnega »cepiva« in tu so triažne dileme – kdo naj živi in koga naj prepustimo pošastim? In če smo že ravno pri tem: Tiho mesto 2 pokaže, kako malo je treba, da zahodna civilizacija strmoglavi v barbarstvo – v hobbesovski bellum omnium contra omnes. Ne da je to vse: ko gledamo, kako se družina Abbott skrivaj in tiho, odločno in vztrajno, tesnobno in napeto – s prtljago v roki – prebija skozi gozd, imamo občutek, da je Tiho mesto 2 po malem tudi metafora te migrantske, begunske dobe. Bogat film. (v kinu)