Priklicano zlo 3: Kriv je Satan

Bog je!

Ljudje obstoj Boga dokazujejo na različne načine. Tole frazo fizika Freemana Dysona gotovo poznate: »Bolj ko raziskujem vesolje in detajle njegove arhitekture, več dokazov najdevam, da je vesolje v nekem smislu vedelo, da prihajamo.« Vidite, to je za mnoge dokaz, da Bog res obstaja. Elegantna kompleksnost DNK, molekul ipd. dokazuje, da Bog obstaja. Drugi pravijo, da obstoj Boga dokazuje že to, da po njem hrepenijo. Tretji dokaz o obstoju Boga vidijo v obstoju Biblije – zakaj bi Biblija obstajala, če ne bi bilo Boga? In tako dalje. Ja, dokazov o obstoju Boga je toliko, da Bogu že kar škodijo. Ne pozabite: nekateri v imenu Boga ubijajo, a to potem prikazujejo kot ultimativni dokaz o obstoju Boga – ker ubijam v imenu Boga, pomeni, da Bog obstaja! Saga Priklicano zlo, ki je dobila tudi številne spinoffe (Annabelle, Nuna), ponuja drugačen, četudi ne ravno izviren dokaz o obstoju Boga – ker obstaja Satan, pomeni, da obstaja tudi Bog! Dokaz o obstoju Satana je dokaz o obstoju Boga. Ha. In vsi ti šokerji, ki jih je pognalo Priklicano zlo, počnejo natanko to: nenehno in manično – in panično in histerično – dokazujejo, da Satan res obstaja.

Zdaj, v tretjem delu ( jasno, »posnetem po resnični zgodbi«), se zakonca Warren, Ed (Patrick Wilson) in Lorraine (Vera Farmiga), eksperta za paranormalne pojave, priznana demonologa, zavojevalca temnih sil in izganjalca duhov, neke vrste »deratizatorja«, leta 1981 vrneta, da bi opravila eksorcizem, ki pa spodleti, tako da demon z malega Davida (Julian Hilliard) preskoči na Arneja (Ruairi O’Connor), fanta Davidove sestre, ki potem brutalno zakolje svojega stanodajalca. Plesal je z napačno punco. Ob štiklu Call Me (via Blondie). Ne, demonu – Satanu! – se ni mogoče upreti. Obsede te, zgrabi, ugrabi, požre. Nič ne moreš. Arne ni kriv. Obsedel ga je Satan, pravi njegova odvetnica, ki je tik pred tem, da dahne – resnica je tam zunaj. Toda to ni dosje X. Zakonca Warren, ki delata za Boga in ki vse – s srčnim infarktom vred – razumeta kot test svoje vere, skušata ugotoviti, kako je demon sploh prišel do Davida, vsi okultizmi, prekletstva, totemi, sekte, paranormalni tuneli in halucinacije, s katerimi se soočita, pa niso videti toliko kot »ključi«, s pomočjo katerih skušata detektivsko izslediti morilca, temveč bolj kot potrditve njune tihe podmene, da Bog je, da je ločljiv od Satana in da med njima ni ničesar. Pot v nebesa pelje skozi pekel, ki pa se z nami, neverniki, igra precej manj navdahnjeno kot pred leti. Ne ježi nam kože, še manj možganov. Tretje Priklicano zlo sicer imitira Friedkinovega Izganjalca hudiča, a je videti kot Chavesovo Prekletstvo žalujoče ženske. Še huje: kaj če Arne sploh ni bil obseden? Kaj če je obsedenost le hlinil, da bi se lahko nekaznovano znebil svojega stanodajalca? (v kinu)