Film / Ledena cesta

zadržan

Plačilo za strah.

Ko na severu kanadske Manitobe, nekaj sto kilometrov pod severnim tečajem, v rudniku diamantov eksplodira metan, lahko rudarje, ki obtičijo pod zemljo in ki imajo zraka za 30 ur (in nič več), reši le posebna 30-tonska oprema, ki je ne morejo dostaviti s helikopterji, temveč le z močnimi, masivnimi tovornjaki.

Zakaj ne s helikopterji? Iz preprostega razloga: če bi lahko rešilno opremo dostavili s helikopterji, potem tega filma ne bi bilo. Tako kot Fordove Poštne kočije ne bi bilo, če Indijanci ne bi streljali na potnike, ki se peljejo v poštni kočiji, ampak bi raje ustrelili konje, ki vlečejo to kočijo – vsega bi bilo v trenutku konec. Tudi filma, se razume. Zato Indijanci konjev ne streljajo. In tovornjaki, ki jih čez zaledenele ceste in zaledenela jezera pilotirajo odločni Mike (Liam Neeson), karizmatični Goldenrod (Laurence Fishburne) in staroselska aktivistka Tantoo (Amber Midthunder), so videti kot fordovske poštne kočije, preden niso videti kot škrbine resničnostne serije Ice Road Truckers, Friedkinovega rimejka Clouzotovega Plačila za strah, Armageddona, Smokeyja in Bandita ter celo Steinbeckovega romana O miših in ljudeh. Rudarjem zmanjkuje zraka, tovornjakarjem pa ledu – ker je namreč april, se led tali, tako da je tveganje velikansko, možnost, da bodo tja prišli pravočasno, pa neznatna, še toliko bolj, ker jih ogrozijo tudi pirati (v vlogi fordovskih Indijancev), plaz in viseči most. A korporaciji je itak vseeno za rudarje – tako kot je korporaciji vseeno za apele staroselcev, ki nočejo, da jim sveto zemljo zapackajo z naftovodom. Ja, Ledena cesta, sicer čisti ringelšpilski eskapizem, ki vas bo sredi tega vročinskega vala vsaj malce ohladil (in ki je vse prevečkrat bolj patetičen kot napet), pomežikne tudi bolj “angažiranim” in “občutljivim” gledalcem. Kot Disneyjeve risanke. (v kinu)