Gloria mundi

za

Marsejeza.

Gloria mundi, jezna proletarska telenovela, ki jo je posnel francoski levičar Robert Guédiguian (Sneg na Kilimandžaru, Mesto je mirno ipd.), je zgodba o brezčutnem izkoriščanju in prekarizaciji delovne sile. Glavna je Mathilde (Anaïs Demoustier), marsejska prodajalka brez službe za nedoločen čas, ki v prvih kadrih rodi hčerkico – v živo. Ime ji bo Gloria. Kar je precej optimistično – družine namreč ne čaka glorija. Njen mož, Nicolas (Robinson Stévenin), šofer Uberja, je ravno ostal brez dela – tekmeci, taksisti, so mu polomili roko in ukradli avto. Njuna investicija gre v nič. Sylvie, njena mati (Ariane Ascaride), tezgari kot snažilka – kjerkoli in kadarkoli, tudi ponoči, a je zaradi štrajka, ki se mu sicer ne priključi, ob delo. Richarda (Jean-Pierre Darroussin), njenega nebiološkega očeta, šoferja avtobusa, suspendirajo – ker ga med vožnjo zasačijo s telefonom. Aurore (Lola Naymark), njena mlajša sestra, pa s fantom, Brunom (Grégoire Leprince-Ringuet), fura trgovino iz druge roke, kar pomeni, da se okorišča s finančno industrijo revščine – svoje dragocenosti jima poceni prodajajo obupani, brezposelni, izžeti proletarci. Š

e dobro, da se iz ječe po dvajsetih letih vrne Daniel (Gérard Meylan), Mathildin in Aurorin biološki oče, tihi opazovalec, izumitelj socialne distance, ki ve, kaj je odgovor na ta hladni, gnili, kruti svet – haiku! V času, ko ga ni bilo, je šlo na slabše. Družba je razpadla, kapitalizem se je izrodil, solidarnost je presahnila, trg je raztrgal družine, delavski razred, ki le še izgublja, pa je tako izčrpan in paraliziran, da ga nič več ne premakne – niti poziv k štrajku. To, da je v neoliberalnem kapitalizmu, zmagovalcu dirke navzdol, huje kot v ječi, je očitno mogoče povzeti v sedemnajstih zlogih. (Kinodvor & online.artkinomreza.si)