Svež vetrc pod lipo

Bistro Linda
Borštnikov trg 2, Ljubljana
Tel.: 041 720 614
Linda streže svoje zanimivosti od ponedeljka do petka od 8.30 do 18.00.

Ambient:
 trenutni favorit so mizice pod starodavno lipo; sicer pa je tudi prenovljena obokana notranjost udobno vabljiva

Napitki:
le za prgišče, a pametno izbranih (predvsem) italijanskih vin, impresivna zbirka zanimivih brezalkoholov in koktajlov

Vegetacija:
herbivori so tu skorajda popolnoma enakopravno obravnavana skupina gostov

Dostopnost:
parkirišče na ulici, sicer pa peš ali s kolesom; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
zasnova, izvedba in videz jedi močni, jasni okusi

Ne tako fino:
malo okorna strežba & manjkajoči itemi v ponudbi

Slani krof stane 3, čičerkini ocvrtki 4,5, babagahumus in gazpačo 6,5, sendvič s piščancem 6, z govedino 7,9, solata z burato 10, korenčkova tortica pa 3,4 evra.

»Že res, da izgledamo kot trop mladeničev, za študentske napotnice smo pa vendarle že prestari,« se je vodja odprave odzval na naslov, na katerega je bil tokrat napoten, saj mu je v glavi zbudil spomine na čakanje inštruktorskih in selitvenih džobov, ki so bili njega dni na voljo na Borštnikovem trgu 2. Sredi drugega koronskega zaprtja je na istem mestu vrata korajžno odprl (no ja, takrat je odprl prevzemno okence) simpa bistro, ki tudi zdaj obratovalne ure drži v coni dnevnih prigrizovalcev, kosilničarjev in srebalcev. Ustavimo se najprej pri slednjih – glavna stvar v Lindi niso vinca in pivca, ampak cela rajda ledenih čajev, limonad, smutijev in kombuč ter za naše razmere ekstenzivna lista koktajlov. Toda kaj, ko smo šele ob poskusu naročila treh izmed njih vsi napaljeni izvedeli, da gospodične, ki koktajle meša, pač ni. In z njo ne koktajlov. Da je že ob pol enih zmanjkalo ene od dveh dnevnih specialk z menija, smo izvedeli še nekaj minut kasneje in vse skupaj je že izgledalo, kot da se je nekdo spet preveč ambiciozno lotil stvari.

No, na našo in – če naša beseda kaj velja – tudi na Lindino srečo so se vse neprijetnosti na tej točki končale. Na mizo prinesene jedi so bile vse po vrsti odlične – zanimivo zasnovane, domiselno postrežene, predvsem pa so od prve do zadnje pokale od okusa in svežine. Če se boste v Lindi ustavili samo na kozarček, ga le pospremite s paletasto skladovnico kvadrastih hrustljavih ocvrtkov iz čičerkine moke z luštrekovo majonezo ali pa z izjemnim slanim krofom, ki v sebi skriva polnilo iz aromatske svinjine, prelit pa je z omako, ki ji daje karakter kalabrijska mesarska pikanterija ‘nduja; če pa slučajno srebate v dvoje, se šika pomakati redkvico in liste hrustljave endivije v kremasto mešanico mlete čičerke in pečenega jajčevca, ki so jo deskriptivno poimenovali babagahumus.

V Lindi pečejo krasne, mojstrsko pripravljene fokače z enakomerno posejanimi srednje velikimi luknjicami – prečno prerezano fokačo potem polnijo bodisi po reubenovsko z rezinami marinirane govedine, gorčico, kislim zeljem in sirom bodisi z resno sočnimi, okusnimi in hrrrrustljavo ocvrtimi temnimi kosi piletine ter s kremama iz avokada in rdečih paprik. Vzdolžno narezane rezine fokače priložijo solati z burato, gigantskimi lešniki, berivko, pestom iz rukole in segmenti pomaranč (ter krasno polivko!) ali pa jo – obloženo z napol pečenimi paradižniki, kislo smetano in parmezanovimi krekerji postrežejo z gazpačom, ki je daleč od navadnega že zaradi dodatka ingverja, še bolj pa zaradi nektarin, ki poleg zanimivega aromatskega tvista prispevajo še globoko rubinasto barvo. Če vam – kot izrazit nasprotnik zelenjadastih sladic – povem še, da sem do konca pojedel sočno in lahkotno Lindino korenčkovo torto (morda zaradi vaniljevo-pomarančne kreme?), potem vam je verjetno jasno, da kdor tu kuha, res zna dobro kuhati. Lepa popestritev Ljubljane!