Clairo: Sling

+ + + +

V dobi TikToka, ko je koncept viralnosti – hitrega širjenja avdiovizualnih spletnih vsebin, ki lahko čez noč dosežejo astronomsko število ogledov – zaradi tiranije algoritmov relevantnejši kot kadarkoli prej, se zdi viralni lo-fi hitič Pretty Girl (2017), ki ga je ameriška pevka Claire Cottrill posnela pri 19 letih v domači sobi, skoraj artefakt iz nekih drugih časov, ko je še obstajala nekakšna »zdrava viralnost«. Poslušalcev se je dotaknila z iskrenim ljubezenskim kantavtorstvom, a hitro so se pojavile tudi govorice o »industrijskem vsadku« zaradi zvez njenega očeta, ki naj bi ji bil pomagal do pogodbe z založbo Fader, pri kateri je izdala odlično sprejeti prvenec Immunity. Ne glede na obtožbe o nepotizmu se je Clairo na njem izkazala za domiselno avtorico intimnega popa s pridihom konca devetdesetih let, s katerim je nagovorila ne le fene srednjega toka, ampak tudi tiste, ki na pop gledajo s kritično distanco.

Pričakovanja ob drugem albumu so bila razmeroma velika. Ne preseneča, da je Clairo spletla navezo z enim najuspešnejših pop producentov našega časa Jackom Antonoffom, ki je podpisal lanski uspešnici Taylor Swift, letošnja albuma Lane Del Rey in St. Vincent in tudi prihajajočo plato Solar Power avstralske zvezdnice Lorde, enega teže pričakovanih pop dogodkov letošnjega leta. Njegova sposobnost, da iz omenjenih avtoric izvleče tisto najboljše, je prišla do izraza tudi pri sodelovanju z mlado pevko. Skupaj sta ubrala retro indie-folk varianto s poudarkom na bogatih vokalnih harmonijah, razkošnih kitarskih in klavirskih melodijah ter orkestralnem okrasju v duhu nežnejših odtenkov Fleetwood Mac. Prežema ga vase obrnjeno, pretežno baladno kantavtorstvo, pri katerem je v ospredju razpoloženjska dimenzija skladb, ki z vokalno mehkobnostjo in aranžmajsko pestrostjo resnično učinkujejo blagodejno. Clairo se dokazuje kot poznavalka trikov iz priročnika popa sedemdesetih let, a je ta referenčen predvsem v smislu kakovosti, ne toliko kot neposredni vir glasbenih zamisli, ki prežemajo Sling. Po energičnosti izstopata živahnejši skladbi Amoeba in Zinnias, pri katerih nas vokalni aranžmaji spomnijo na muziko Sufjana Stevensa, ki je zagotovo eden ključnih navdihov, saj so reference na njegov izraz raztresene po vsem albumu. Kot predstavnica generacije Z pa glasbe ne posveča (le) človeški ljubezni, hrepenenju in tesnobnim izpovedim, pač pa je tematsko jedro albuma njen odnos s psičko Joanie, ki je dobila celo svojo pesem.

Sling je po svoje tisti bolj avtentični brat nedavnih albumov Taylor Swift. Ne glede na starostno razliko med avtoricama pusti globlji, pristnejši vtis. Je pa tudi nov košček v mozaiku cottagecore fetišizma, skratka estetskih smernic, ki jih je v mainstream izstrelila prav Swiftova in gre pri njih za čaščenje idiličnega življenja s psom v ljubki koči ob jezeru.