TV komentar / Rosvita Pesek Kreka seveda ni vprašala ključnega

Pogovori z Janševim direktorjem NIJZ so vedno bizarni. Tako gostilniško robato ali pa v slogu »dobri sosed iz sosednje ulice« nam ta gospod vedno znova že drugo leto – ja, res je že drugo leto epidemije – pove, da zdaj se pa čas izteka. Res verodostojno, ko nam to pove čisto vsakič z enakim dramatičnim glasom. Zdaj pa gre zares.

Ampak ok, to lahko preživimo. Če bi bilo za tem opravljeno delo, če bi gospod Krek pred tem opravil zgolj tisto, za kar je plačan, bi rekli v redu. Ker ne zahtevamo veliko: zgolj to, da naredi tisto, kar mora v skladu z zakonodajo in s svojo pogodbo o imenovanju na položaj direktorja NIJZ dejansko tudi početi.

V studiu Odmevov se je Krek znašel tudi tokrat iz jasnih razlogov: ker je spet nekaj naredil po domače in čisto narobe, zdaj pa so krivi in nerazumni vsi drugi, tokrat spet informacijska pooblaščenka in varuhinja osebnih podatkov Mojca Prelesnik. Kako temu Kreku – in Hojsu in Janši – dopovedati, da obstaja zakon, ki ga pooblaščenka mora izvajati? In da dela v skladu z zakonom, ker bi sicer – vemo, da bomo zapisali zelo preprosto stvar, a žal ne gre drugače – delala v nasprotju z zakonom? Ker dejstva so taka: »Krekova banda« je spet nekaj naredila na hojladri, tokrat aplikacijo za preverjanje cepljenosti, prebolevnosti ali testiranja posameznika. Poklicali so Marka (ime je seveda izmišljeno), rekli: Marko, daj, ti se na te stvari spoznaš, daj, no, naredi aplikacijo, da bodo gostinci in organizatorji drugih prireditev preverjali, ali posamezni obiskovalec izpolnjuje pogoje za vstop na prireditev oziroma gostišče. Marko se je seveda lotil, naredil aplikacijo, Krek se je že hitel hvaliti, da je aplikacija narejena, potem pa se je oglasila – ker se mora, ker ji tako zapoveduje zakon, ki bi ga sicer kršila – pooblaščenka in veseli družbi povedala, da obstajajo zakoni. Čudno, kajne? Res čudno, da ne more vsak gostinec ali njegov uslužbenec vpogledovati v naše zdravstveno stanje?

Se mora to res zgoditi pri tej vladi z vsako stvarjo? Da ne preberejo vnaprej zakonov in naredijo stvari tako, kot pač ti zakoni, ki veljajo, določajo?

Ampak Rosvita Pesek je bila spet sočutna do vesele družbe Milana Kreka. Nemudoma mu je ponudila, naj s prstom pokaže na pooblaščenko. »Ni več časa za velika preverjanja in velike igre, čas se izteka, pomembno je, da uvedemo kontrolne mehanizme, da ohranimo kulturne in športne dejavnosti. Zato bi prosil pooblaščenko, da je zelo korektna in nam pomaga pri premagovanju teh problemov in ne zavira razvoja novega pristopa.« Gospod Krek, kaj pa, če vi enkrat ne bi zavirali stvari in bi vnaprej upoštevali zakonodajo in ne naredili vsega po domače, je bilo edino vprašanje, ki bi ga na tem mestu morala postaviti Peskova. Seveda ga ni.

Ga pa je vprašala nekaj drugega, vprašanje bi lahko označili kot biser državotvornega novinarstva sovjetskega tipa. »Gospod Krek, kako velika je vaša odločenost in odločenost vlade, da jeseni ne bomo spet zapirali gospodarstva in šol?« Zelo visoka, je zažvrgolel ponosno partijski sekretar Krek.