Leonardo da Bistrica

Restavracija Leonardo
Leonova ulica 18, Slovenska Bistrica
Tel.: 02 80 50 710
Leonardova restavracija je odprta vsak dan; od ponedeljka do sobote od 7. do 22. ure, ob nedeljah pa začne uro kasneje.

Ambient:
v industrijsko-veleblagovniško obmestje postavljen hotel z generično trendovsko gostinsko opremo

Napitki:
nekaj standardnih litric in odprtih vin, potem pa nekaj predvsem štajerskih in prekmurskih buteljk

Vegetacija:
nekaj rešitev – ješprenj, z zelenjavo polnjeni tortelini in zapečeni štruklji z gobami – se skriva med predjedmi

Dostopnost:
blizu avtoceste je to, zato prostorno lastno parkirišče ne preseneča, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
zgledno pripravljeni kosi mesa
jurčki na žaru

Ne tako fino:
spreminjanje v jedilniku opisanih jedi
balzamični flekci na vsakem krožniku

Jurčki so stali 9,9, pašteta 6,8, toplo dimljena postrv 7,9, glavne jedi od 23,8 do 24,5, sladice pa 4,9 evra.

»Hej, lahko bi pa naredili turnejo po rojstnih krajih naših basketašev!« se je na seansi načrtovanja inšpektorskih aktivnosti ob napotitvi v Prepeličevo Slovensko Bistrico konceptualno napalil najbolj potepuški med inšpektorji in se že videl sedeti v kakšni fini restavraciji v Tobeyjevem Monroeju, NY. Ker je bolj ali manj jasno, da bo ta zamisel ostala nerealizirana, se je nazadnje zadovoljil tudi z road tripom v ob vulkanizerstvu Avtokrat (prisežemo, res je!) delujoči hotel Leonardo.

Preden smo sedli k dodeljeni mizi, nam je v oko padlo z velikimi črkami zapisano in v pozlačeni okvir vstavljeno boomersko opravičilo: »V času šolskih počitnic so med nami tudi štude nti. H vala za r azume vanje! « No , kakšnega inkriminirajočega mladca nam potem ni bilo dano videti, je pa natakar stare šole zelo vztrajno skušal pofuravati nekatere svoje ideje. Tistima o postavljanju rdečega cuveeja marof na led (»eni majo tak radi«) in o modifikaciji v zeliščnih drobtinah ocvrtih jagnječjih zarebrnic v pečene z omako (»meni osebno je tak boljše«) smo se odločno uprli, tisto o vstavljanju na palčko napičene jagode v kozarec ene najboljših slovenskih penin, medot, je izvedel tako mimogrede, da je do zadnjega nismo opazili, tisto o prvih svežih pohorskih jurčkih pa smo zgrabili z obema rokama in bili poplačani s čisto milino le na hitro opečenih sočnih in dišečih fungusnih šnit.

Ob njih smo obed odprli še z grenkljato, malo preveč prhko hišno pašteto (pri kateri sta umanjkala koromač s pomarančo in hišna marmelada) ter (pre)nežno dimljeno postrvjo z ajdovo kašo in redkvico. Pri glavnih jedeh se v Leonardu striktno držijo tradicionalne kompozicije meso–priloga–prikuha–omaka. Slednja naj bi bila na vsakem krožniku drugačna – ob rožnato opečenem jelenovem hrbtu divjačinska z brinovimi jagodami, pod mehkim in sočnim biftekom z modrim pinotom Frešer, zraven simpa jagenjčka pa medena po francosko –, a resnici na ljubo nam kakšne barvne in aromatske razlike med tremi rjavimi zoski ni uspelo najti. Je pa bilo vse mesovje odlično pripravljeno, kar velja tudi za mehke domače bolj njokce kot svaljke, krasne z ratatujevsko zelenjavo polnjene torteline ter zeliščne vlivance; pravzaprav so bile te tri priloge najprijetnejše presenečenje Leonardove ponudbe. Če bi se pobje znali ustaviti tu, bi bil celosten vtis še boljši, tako pa se jim je – kdo ve, zakaj, še posebej sredi poletja – zdelo fino na vsak glavni krožnik namazati še malo pastinakovega pireja, zgoščeno balzamično cukrarijo pa so tako ali tako nakapavali zraven čisto vsake jedi.

No, vsekakor je pa tudi res, da iz pečice pravočasno potegnejo čokoladni fondant, da mešajo všečno kremast domači sladoled in da celokupno gledano tale bistriški Leonardo ponuja zanesljivo oskrbo rahlo moderniziranim klasikam naklonjenih jedcev, ki jih lakota zagrudi na bistriškem odseku avtoceste A1.