Kultura / Poletna bralna priporočila Klare Širovnik
Kaj letos prebira novinarka?
Lara Paukovič
MLADINA, št. 31, 6. 8. 2021
Klara Širovnik
© Robert Balen
Letos sem na morju v vodo stopila trikrat. Zasluge za to, da sem preostanek dopusta preležala v senci borovca in se domov vrnila domala enako bledolična, kot sem se tja odpravila, imata Wiesław Myśliwski in njegov Traktat o luščenju fižola. Nepredstavljivo je, da se lahko srčna in čutna zgodba – z obilico filozofskih primesi – naplete okoli tako preprostega (in skorajda banalnega) opravila, kot je luščenje fižola. Pripovedovalec (in hkrati osrednji protagonist) je ostarel moški, ki skrbi za počitniško naselje, obiskovalcu pa ob luščenju razkrije svojo življenjsko zgodbo; pri tem šaljivo in pronicljivo razmišlja o svobodi, predanosti, ljubezni, ženskah, glasbi in veri.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Lara Paukovič
MLADINA, št. 31, 6. 8. 2021
Klara Širovnik
© Robert Balen
Letos sem na morju v vodo stopila trikrat. Zasluge za to, da sem preostanek dopusta preležala v senci borovca in se domov vrnila domala enako bledolična, kot sem se tja odpravila, imata Wiesław Myśliwski in njegov Traktat o luščenju fižola. Nepredstavljivo je, da se lahko srčna in čutna zgodba – z obilico filozofskih primesi – naplete okoli tako preprostega (in skorajda banalnega) opravila, kot je luščenje fižola. Pripovedovalec (in hkrati osrednji protagonist) je ostarel moški, ki skrbi za počitniško naselje, obiskovalcu pa ob luščenju razkrije svojo življenjsko zgodbo; pri tem šaljivo in pronicljivo razmišlja o svobodi, predanosti, ljubezni, ženskah, glasbi in veri.
Poletje sem sicer začela s Sandro L. Bartky in njeno razpravo Foucault, ženskost in modernizacija patriarhalne oblasti, v kateri preizprašuje nadzorovanje ženske v sodobni družbi. Še kako aktualno branje, sploh v kraljestvu umetnih nohtov, umetnih las in umetnih trepalnic, v katerem smo se – bodimo iskreni – znašle izključno ženske. Za nekaj »klasike« je z romanom Proti toku na mojem seznamu poskrbel Joris K. Huysmans. Francoz, v nadaljevanju življenja predan kristjan, je z njim napovedal dekadenco in konec naturalistične šole. V središče postavlja posameznika, ki ljubi umetno in je naveličan naravnega. Prikladno. Zdaj me čaka še Brezusodnost Imre Kertesza, ki sodi v literaturo holokavsta, nadalje pa Handkejevo Moje leto v Nikogaršnjem zalivu. Vzljubila sem ga ob Žalosti onkraj sanj (ki se je na mojem bralnem seznamu znašla lansko poletje).
POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>